Pisanja

Metulj

Pred vami je NOVA kratka zgodba. Zgodba ženske, ki se mora sama  – kot metulj – izviti iz zapredka lažne varnosti in poleteti. Ji je uspelo?

************************************************************************************************************************************************

»Nocoj sem sanjala o metuljih. Več jih je bilo, ampak vsi, razen enega, so bili rjavkasti,« je prekinila neprijetno jutranjo tišino. »Velikih kril. Res velikih. Kot tiste ogromne vešče, ki jih v avgustovskih jutrih s kljuni pobijejo vrabci, da od njih ostanejo le v jutranji sapi poplesujoča krila,« je še dodala in nato utihnila, ker se je zbala, da bi jo govoričenje moglo dekoncentrirati in bi polila sveže kuhano kavo, ki mu jo je pravkar nalivala v skodelico.

Ni komentiral njenih sanj. Rezal je pečeno slanino in si jo v koščkih natikal na vilice, kjer je bila za družbo grižljajem umešanih jajc. Še preden je prekinila curek vroče črne tekočine, je že segel po skodelici in si jo ponesel k ustom.

Zadržala je dih – stara navada –  in upala, da mu bo kava všeč. Ni maral sladke kave. Kaj šele mleka ali, bog ne daj, smetane v njej. Glasno je srknil, jo malček povaljal po ustih in odložil skodelico.

Oddahnila si je – bil je tiho.

»Aja. Vsi razen enega so bili rjavi,« je nadaljevala s pripovedovanjem, kot da bi ne bilo pravkar kratkega predaha, v katerem se ji je komaj opazno zatresla roka. »Eden, najlepši, pa je bil rumen. Ampak najprej sploh nisem vedela, da bo rumen. Pravkar je lezel iz zapredka in še sploh ni razprl kril.«

Segel je po zadnji rezini kruha. Za vsak slučaj jih je že prej narezala in skrbno zavila v laneno servieto, na katero je pozimi izvezla IHS. V majhno pleteno košarico –  kupila jo je neko nedeljo na sejmu –  je zdaj, v vzorcu ribje kosti, zložila kose koruznega kruha in jo položila predenj, na levo stran krožnika.

Sama ni nikoli zajtrkovala. Med dlanmi je stiskala keramični lonček, na katerem je bil napis Verjamem. Vsaka črka je bila drugačne barve. Vesel napis, bi se lahko reklo, le veliki V je bil že malce obdrgnjen in je kazil podobo. A nič zato, imela ga je rada.

»Si vedel, da mora metulj sam predreti ovoj in si nekako napolniti krila, da lahko potem poleti in …«

»Gosenice je treba pobit!« jo je grobo prekinil.

Za nekaj trenutkov sta se spogledala in napetost v zraku je bila otipljiva. Čisto lahko bi jo prijel, a bi te spekla, udarila, ti za hip ustavila srce. Strah ji je zamrznil izraz in gube okrog ust so se poglobile, oči pa razširile v dve veliki beli krogli s črnima pikama. Še vedno se ga je zbala, ko je grozeče zarobantil, a ni se ga več bala kot nekoč, pred leti; in on je to vedel.

***-***

Njun zakon je bil malodane dogovorjen, vsem samoumeven. Družila sta se namreč od malih nog – bil je sosedov. Nikoli ga ni prav zares marala, saj je bil pretepaški fakin, in izza žive meje je znal vanjo metati kamenje, ko je obešala sveže oprano perilo. Kadar je zgrešil in je kamen pristal v beli rjuhi, je pustil grd madež, ki ga je morala zagovarjati pred strogo mamo, saj je bila ta prepričana, da je bila pri obešanju nepazljiva. V popoldnevih, po šoli, je po dvorišču lovil kokoši, vse dokler tega početja ni prekinilo dretje njegovega ali pa njenega očeta, naj vendar že neha preganjati upehane kokoši, saj bodo drugače nehale nesti jajca. Uboge kokoške je proti večeru, ko so se reve prestrašene odpravile proti odprtini, ki je bila izdolbljena v hlevska vrata, pričakala z dodatno pestjo pšenice, in tu pa tam je katero celo vzela na krilo in jo z božanjem tolažila, da je zaspala kar v njenem naročju.

Z leti je zrastel v postavnega mladega moškega, na katerem so se rade ustavile dekliške oči. Rad je plesal, objemal dekleta okrog pasu in si stiskal k prsim njihove jedre dojke. Tudi sama se je rada zavrtela in zaradi nje so si fantje včasih celo skočili v lase. Dokler ni enega takega krega prekinil on sam, ko je stopil ob njo, ji preko ramen pokroviteljsko položil roko in rekel: »Ta je moja!«

In je postala. Njegova.

Njun zakon je bil povsem zgleden. Bila je celo presenečena nad pozornostjo, ki ji jo je namenjal. Vozil jo je na tržnico, v trgovino, da njej ni bilo treba nositi težkih vrečk, pa na pokopališče in ob nedeljah v cerkev; celo k zdravniku, da ji bo v oporo, je rekel. Veliko je delal na zemlji in okrog hiše opravkov nikoli ni zmanjkalo, a zanjo je vedno našel čas. Bila mu je hvaležna za skrb, zato se je tudi sama trudila biti dobra žena. Vstajala je pred njim in poskrbela za zajtrk, kosilo je bilo vedno pravi čas na mizi, srajce zlikane na rob in nikoli mu ni rekla ne.

Potem pa je nekega dne sedla na kolo in se odpeljala v pekarno.

Ugotovila je, da nima kvasa – sicer je kruh prav rada pekla sama, ker mu je bil njen, v krušni peči pečen, najslajši. Uživala je v vetru, čeprav ji je vozlal lase, medtem ko je poganjala pedale, da so se škripajoče-cvileči glasovi izmenjevali kot v poskočnem notnem zapisu.  Iz  papirnate vrečke, ki jo je položila v košaro pred sabo in jo pazljivo založila s črnim šalom, ki ga je krasil rob drobno vezenih belih cvetk, je kukal krajec sveže pečene štruce in ni se mogla upreti – kar med vožnjo je odtrgala košček hrustljave skorje in si jo stlačila v usta. Bil je slasten, skoraj bolj kot moj, je pomislila. Na členke prstov, ki so objemali desni ročaj, s katerega je  – bog ve, kdaj – odpadel košček črne plastike, je nenadoma sedel metulj. Od presenečenja je najprej zajela sapo, nato pa se ji je iz grla izvil tako zvonek smeh, da je sosedov šekasti maček radovedno privzdignil glavo nad travnate bilke.

Bila je tako srečna.

***-***

Stopila je v kuhinjo in klofuta, ki jo je zadela, jo je zbila po tleh.

»Prasica! Kod si se gonila?!«

Sploh ni vedela, kaj se ji je zgodilo, le vprašanja so se z neskončno hitrostjo zaletavala ob stene razuma in zahtevala odgovore in pojasnila. Postavila se je na vse štiri in poskušala doseči štruco kruha, ki se je skrila pod prevrnjen kuhinjski stol. Ni je dosegla.

***-***

Po tistem se je vse spremenilo. Postal je drug človek, tak, ki je vsak najmanjši razlog izkoristil za poniževanje, in klofute so postale nekaj vsakdanjega. Še najbolj varno se je počutila, kadar je šel od doma, pa čeprav se je nemalokrat vrnil pijan in nasilen. Imela je vsaj kako uro zase, kako uro, ko je lahko svobodno zadihala in razmišljala, ne da bi ji strah kratil tok misli. Še danes se sprašuje, od kod ji pogum, ampak nekega dne, ko se je zopet razkoračil pred njo – bila je skoraj pol metra nižja od njega –  in še preden bi ji udarec odpihnil zadnji atom želje po uporu, je skočila v zrak in usekala. Obstala sta v šoku. V tišini. Njemu je iz zevajoče rane na prebiti ustnici tekel potok krvi in kapljal z brade na brezhibno zlikano srajco, njej je kri tekla iz prebitega členka drobne, pogumne peščice.

»O! Saj se pa tebe tudi prime!« je rekla, in skoraj bi se zasmejala ob lastni domislici.

***-***

Zavedla se je, da stiska zobe, zato je popustila pritisk. Srknila je jutranji čaj. Bil je vroč, a nič zato. Danes moram prezračiti in pospraviti spalnico. Morda se potem celo odpeljem po svež kruh.

***-***

Odprla je omaro in pred njo so se, lepo viseči na obešalnikih, zvrstili vsi odtenki od umazano bele do črne. Z dlanjo je nežno pobožala rokave in čutila različnost materialov. Siva satenasta bluza za v službo, tkan svetlo siv kostim za v mesto in cerkev, jekleno siva jopica z velikimi črnimi gumbi na štiri luknje za vsak dan, modrikasto siva obleka, na kateri se je iskrila pozlačena broška, za edino službeno zabavo na leto, črn volnen zimski plašč in pod njim … pod njim je bila njena mala skrivnost, ki je čakala na pomlad.

Enkrat je na spletu,  med množico reklam, zagledala manekenko v čudovitem suknjiču. Všeč ji je bil ovratnik. Rada je imela stoječe ovratnike, ki so se lepo prilegali liniji vratu, in njena je bila dolga in prav elegantna. Kliknila je na črna in si ga ogledovala. Morda pa je res že čas, da si kupi nov suknjič, ki ga bo lahko nosila tako h krilu kot k hlačam. In črna gre odlično zraven sive.

Ampak, rumena tudi!

Klik.

2 komentarja

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.