Vse najboljši za me

VSE NAJBOLJŠE ZA ME

Za novo leto ne delam nekih obljub, se pa zato za svoj rojstni dan rada malo pogovorim sama s sabo.

V soboto sem se odločila it v knjižnico.  Rada  grem v mesto. Pa saj to že veste.

Bil je čudovit, a precej mrzel dan, zato sem oblekla pulover – prekrasno pleten rjavkaste barve z rožnatim pridihom. Ena taka umazano rozasta barva, bi se lahko reklo.

Ob prihodu me je nagovorila knjiga na eni od spodnjih polic – verjetno zato, ker je imela umazano roza platnice. Berem: Slavenka Drakulić, Nevidna ženska, zadaj zapis: Ali sploh obstaja trenutek…

Berem o čem govorijo zgodbe in vsebina me potre. Žensko telo, ki “z leti bledi in nazadnje postane nevidno”.

Menda postanemo ženske že po 40. kaj šele 50. letu za moške nevidne. Nekdo mi je to boleče nazorno pokazal, spet drugi dokazal nasprotno. Težko se torej opredelim do te trditve, čeprav priznam, da se mi po ustih še vedno valja grenak priokus. Nenazadnje danes praznujem rojstni dan, ki je tehtnico nesporno nagnil bolj proti 60 kot proti 50.

V zadnjih dveh letih sem pridobila šest kilogramov, kar me sploh ne bi motilo, saj tistih 53, na katere me je potisnila težka življenjska preizkušnja, res ni bilo nekaj, na kar bi bila ženska mojih let lahko ponosna, če bi le bili malo bolj enakomerno porazdeljeni.

Sedem na fotelj, ki ga sončni žarek tako lepo obliva, da žari kot pomladno razprta krošnja breze. Spomnim se, da je ena prvih, če ne kar prva pesem, ki sem jo napisala še kot otrok, bila posvečena prav brezi, ki je rastla ob ograji domačega vrta. Njeno belo lubje, ki so ga cefrale črne rane, me je fasciniralo, drobne nežne listke pa sem občudovala vedno znova in znova.

Prva zgodba – Nevidna ženska -, me presune že po dveh odstavkih. Vanja, težka bo tale, si rečem s cmokom v grlu. Na tretji strani začnem iskati robec in si skrivaj obrišem solze. Pa ravno danes, ko sem se res potrudila z make upom, ki mi je še kar uspešno zakril gube.

Vstanem, da si poiščem drugo, vsebinsko lažjo knjigo, a čez nekaj časa opazim, da prvo še vedno krčevito stiskam k prsim. Očitno bo šla z mano. Da me je prav zdaj nagovorila, ne more biti naključje.

Pogled mi drsi preko hrbtišč, a sem z mislimi drugje. Vrnem se, ko mi knjiga na vrtljivem stojalu pritegne pogled, saj je enako umazano roza  kot prva.

Pa kaj je danes s to barvo?

Obstanem in počasi sežem po njej – Kavni krog, Barbara Hanuš. Vsako knjigo obvezno obrnem in tudi tokrat ni nič drugače. Nasmehnem se, saj zagledam logotip založbe, ki je izdala mojo prvo knjigo. Ah, kje je že to. Še tri so izšle po njej in peta je ravnokar pri urednici.

Preletim nekaj zapisov in ugotovim, da se vsebinsko strašno navezujejo na prej prebrano, saj pravijo: “Starost je globoka zima. Če dolgo živiš, postaneš odrevenel, bel, tih.” V želodcu me zvije. Hvala bogu, avtorica nadaljuje: “A ne nujno. Ne vedno.”

Knjigo stisnem k prvi. Naj se skregata, naj se pogovorita, naj se objameta.

***

V predsobi ju odložim na velik bel predalnik in se zazrem v ogledalo nad njim. Sklenem, da kakšnih pet sivih lasov še vedno ni dovolj, da bi si pobarvala lase. Nasmehnem se svoji pojavi in se v mislih zahvalim mami za gene  – ona celo pri 80ih še ni čisto siva.

Vzamem si čas in si ogledujem obraz. Ob ugotovitvi, da mi bolj kot gube težavo pravzaprav dela gravitacija, me zopet posili smeh.

Smeh je sploh ena taka čudna reč – bolj se smejiš, več gub imaš. Ugotovim pa še nekaj. Da namreč smeh premaga gravitacijo – no, vsaj začasno 😉

V vsakem primeru izguba torej. A tudi v vsakem primeru zmaga, mar ne?

Se spomnite stavka Slavenke z začetka zapisa?

Ali sploh obstaja trenutek  … ko lahko rečeš – tako, pa sem se postaral?