Pisanja

Zadnja večerja

Pred vami je nova – 24. kratka zgodba. En mali utrinek, ki nosi v sebi kopico zgodb in celo paleto čustev.

************************************************************************************************************************

Cela miza je zavpila glasen Ooooooooo, ko je mimo prišel Drago. Že tako smo se gnetli, a sem vedela, da bodo moški hoteli nekam stlačiti še njega.

Nisem marala tega tipa.

Na sploh ne maram tipov, ki so v družbi glavni zabavljači in sladki do žene, doma pa so pravi prasci. Ne, ne – ne fizično nasilni. So pa pravi mojstri psihičnega podjebavanja, ki iz odločne izobražene ženske, na dolgi rok, naredi prestrašeno miško, ki verjame, da je res najbolj butasto bitje tega sveta in rabi redno usmerjanje življenja, saj sama ne zna razmišljati.

Ošvrknil me je s pogledom. Zdelo se mi je kot opozorilo, a se poserem na njegovo grožnjo. Vem namreč, da vara ženo in sem mu to nekega petka tudi povedala. Sploh ni bil presenečen, le zarežal se je in mi v obraz zabrusil, naj raje poskrbim za svojega, da mu ne bo treba iskat naokoli drugih žensk.

Pravi strokovnjak, bi se reklo. Namesto obrambe je šel direktno v napad. In uspelo mu je. Bila sem šokirana in sesuta kot sosedova stara hiša, ki so jo dan prej porušili, da bi naredili prostor za novo. Nisem ji povedala. Še danes se mi trga srce, a nekje v sebi sem prepričana, da itak ve. Zadnje mesece je shujšala precej kilogramov. Pravi, da ima težave z želodcem. Razumem jo.

Začeli so se presedati in me stisnili na vogal. Drago je rekel: «Boš že. Itak veš, da te ne bo oženil.« Ob prežvečeni fori so planili v smeh, meni pa je zadrgnilo grlo. Nenadoma sem začutila, da mi je nekdo stisnil dlan. Roka je bila mrzla in potna. Pogledala sem Marino, ki je sedela ob meni, a se je delala kot, da ni nič. Celo smejala se je. Samo jaz sem vedela koliko napora jo je stal ta nasmeh. Požrla sem solze in se spraševala, čemu me to, po skoraj tridesetih letih, še vedno prizadene. Nenazadnje ima drugo. Druge!, je rekel Drago. Le katera si sploh želi poročiti s takšnim?

Moj je naročil novo rundo, čeprav so bili vrčki za pivo še na pol polni. Spet bom jaz peljala domov.

Grlo mi je stiskalo in začutila sem neznosno bolečino. Rada bi šla na stranišče, a sem bila ujeta med telesa prijateljev, ki bi morali vstati, to pa bi pritegnilo pozornost. Nikoli nisem želela biti v središču pozornosti, v takem stanju pa še posebej ne. Zgrabila sem torbico, ki sem si jo stlačila na pol za hrbet, in se delala kot, da nekaj iščem. Labelo? Telefon? Robce? Ja, robci so bili zadnje tedne moji zvesti prijatelji. Tisti brez vonja, pa s kamilico, s sivko, v pisanih ovojčkih, oranžnih, modrih. Ti so mi bili najljubši.

Obrnila sem se in se delala, da si brišem nos. Maskara je na mehki tolažeči površini puščala črno sled.

»Hej! Kaj je s tabo?« sem zaslišala. »A brskaš po fejsbuku?«

Obrnila sem se in zagledala kako buljijo vame. Mrzlično sem iskala odgovor.

»Prekleti feferon!« sem končno bleknila in naredila iz sebe trapo. Še enkrat.

Planili so v smeh, jaz pa sem dobila možnost, da zbežim na WC.

»Čakaj! Grem s tabo,« sem zaslišala Marino.

»Pa zakaj babe vedno hodite skupaj na WC?« je komentiral Boštjan, ko sem se gnetla mimo njega in na bokih začutila njegovi roki, ki sta izkoristili situacijo. Moški del je empatično nekaj zamomljal. Nisem razumela, le slišala sem še kako so nazdravili, nato pa je v prostoru zadonel njihov krohot.

2 komentarja

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.