Pisanja

Zakaj pišem o medsebojnih odnosih

*

V življenju se zagotovo velikokrat počutite srečni, ampak če bi zdajle morali odgovoriti na vprašanje, kdaj točno se počutite srečni, kaj vas osrečuje, kako dolgo traja ta občutek, bi morda bili v zadregi vsaj po naštetju tistih – recimo jim osnovnih sprožilcev sreče. Verjetno bi vas tudi kar precej z naštevanjem hitro prišlo do materialnih dobrih.

Pravijo, da manko materialnih dobrin poveča občutek nesreče, po drugi strani pa višek materialnih dobrin ne pripomore k povečanju občutka sreče.

Vsake toliko se v vsakodnevnem življenju pojavi ekstaza, ki je neke vrste vstop v alternativno realnost. Ne traja dolgo, včasih le nekaj trenutkov. Razmišljam, če jo umetniki doživljajo pogosteje ali pa intenzivnejše, kot jo čutijo običajni ljudje. Dosežena v zanosu, v katerem ni prostora za občutke lakote, časa, mraza – no, tule se pri meni ustavi, ker za ustvarjanje rabim imeti izpolnjena dva pogoja – poleg miru oz. tišine, še občutek toplote – da me torej ne zebe.

Pred leti sem dobila navdih za pesem – otroško pesem. In ne le, da sem dobila izredno močan navdih – enostavno sem se morala usesti za papir in začet pisat. Bila je to dobesedna nuja –  ali pa se temu reče zanos, spontani tok, kot ga omenja Mihaly Csikszentmihalyi?

Besede so bruhale iz mene, roka je komaj dohajala misli, čeprav se mi je v nekem momentu zazdelo, da pravzaprav sploh ne razmišljam kaj dosti. Kot bi pisala avtomatično, po nareku ne vem koga. Pesmi so nastajale druga za drugo, praktično brez popravkov, kar me je, potem, ko sem imela o tem čas razmišljati, kar precej čudilo. Ni se mi še zgodilo kaj takega. Morda kasneje – ja, kasneje, ko sem napisala – morala napisati – svojo prvo kratko zgodbo, ki se je pojavila nekega večera od ne vem kje, v vseh svojih detajlih.

Pisala sem dva dni – no, v bistvu en popoldan in še naslednji dan, in napisala 15 pesmi. Otroških – bi človek morda pričakoval kratkice, a bile so dolge, predolge, povedne z odličnim ritmom od prve besede do zadnje pike.

In potem sem končala. Roka se je ustavila, naslonila sem se nazaj, zaprla oči in čutila popolno izpraznjenost. Nekje tam v ozadju sem začela slutiti prihajajočo srečo, za katere polni razmah sem bila še preutrujena.

Še danes se sprašujem, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Zakaj in zakaj ravno takrat. Zakaj v taki natančnosti podatkov, besed, da se mi je v trenutku pojavilo celo ime – res nenavadno ime – glavne junakinje, ki se pojavlja v vseh pesmih.

Pravijo, da lahko ustvariš nekaj res dobrega le, če v tem ustvarjanju resnično uživaš. Občutek sreče pa ti ne daje le ustvarjanje samo, ampak misel, da boš s stvaritvijo osrečil še nekoga drugega.

Če se s prvo trditvijo nedvomno strinjam in druga trditev velja kadar ustvarjam za otroke, pa moram priznati, da sem med pisanjem za odrasle skrajno egoistična – nikakor ne razmišljam o tem, da bi moje delo moralo koga osrečiti – na kakršenkoli že način. Ker vemo, nekatere osreči gledanje slike, poslušanje glasbe in nekatere branje (dobrega, navdihujočega, zabavnega, poučnega, kritičnega …) besedila.

To seveda ne pomeni, da o bralcih ne razmišljam.

Zagotovo se sprašujem, kako bo bralec razumel nek moj zapis oz. ali ga bo sploh razumel. Razmišljam o čustvih, ki bi jih naj – jih bo sprožil opisan dogodek, ampak le v smislu, ki služi moji zgodbi, ne pa zaradi moje a priori želje, da bo nekdo po branju srečen. Včasih pač želim, da bo ziritiran, jezen, besen, razmišljujoč.

Kaj pa jaz?  Da, jaz sem tista, ki je praviloma po zadnji postavljeni piki srečna. Torej sreče nisem našla, ni prišla kar od nekje zunaj, pač pa sem jo ustvarila sama.

Harvard je izvedel verjetno najdaljšo longitudinalno raziskavo o ljudeh, ki je bila kdaj koli narejena, saj je trajala 75 let. V njej so spremljali kar 724 oseb, študentov s Harvarda in otrok iz najbolj revnih predelov Bostona, večina jih je že umrla, a sedaj spremljajo njihove potomce. Kljub deset in deset tisočim stranem gradiva o njihovih življenjih je glavno sporočilo raziskave tako: Najbolj osrečujejo in ohranjajo zdrave nas dobri medsebojni odnosi. Tisti, ki so pri 50ih živeli v dobrih odnosih s partnerji oz. svojimi najbližjimi, so bili v svojih 80ih mnogo bolj zdravi in srečni. Pomemben je podatek, da imajo tisti, ki se pri 80ih lahko zanesejo na pomoč nekoga, ko jo bodo potrebovali, izreden vpliv tudi na ohranitev dobrega spomina. Zagotovo nihče ne živi vseskozi v dobrih in zadovoljujočih odnosih, pa vendar.

Tudi zato tako zelo rada pišem o medsebojnih odnosih. Pomembni so. Najpomembnejši! Čeprav praviloma v formi kratkih zgodb, celo kratkih kratkih zgodb, ki ne dopuščajo veliko manevrskega prostora za opis dogajanja v daljšem časovnem obdobju, pa v sebi vendarle vedno nosijo Zgodbe.

 

Prispevek objavljen na portalu Spletni čas

 

 

 

 

 

4 komentarji

  • admin

    Maja Juhant

    Krasno si napisala. Zelo resnično! Sem pa vse prebrala in te res občudujem. Globoka, vsestransko zvedava duša, ki išče vedno nove preplete vezi, da ustvarja svojstven vzorec barvite jopice življenja 🤗❤️🌈
    In ja, medsebojni odnosi SO najpomembnejši 🍀🙏

  • admin

    Tjaša Slemenšek

    Kot bi brala opis sebe 😁
    Vse čestitke čestitke za pogum in trud, da zapisi ne ostanejo pomešani v predalu, ampak, da se v soju sonca dotaknejo srca in duše 💖

  • admin

    Že v srednji šoli kjer sem te srečal kot sošolko sem vedel da razmišljaš višje in globje kot ostali.Saj je res da je prav vsak človek unikat samo pri tebi je bila zaznati posebna energija .Knjiga fotografija in ostali talente katere razvijaš nenehno so posledice znanj o življenju na višji ravni. Škoda da preveč ljudi ne vidi vsega tega ker zapravlja čas in pravo življenje z nepomembno sivo navlako. Če so duhovne oči slepe je tema in dolgčas…

    Ivan Krumpačnik

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja