Pisanja

Zakaj tipi ob sobotah dopoldne čistijo avte?

Pred vami je NOVA – 15. kratka zgodba. Če je prejšnja nekaterim priklicala solze, pa upam, da bo današnja koga nasmejala.

*****************************************************************************************************************************************************

»Pa kako ne veste?«

»Ja, ne veeemo, noo. Povej nam že enkrat!« so zategnile vse v en glas, da sta se tipa za sosednjo mizo samo začudeno spogledala.

Vsak prvi petkov večer v mesecu so imele rezerviran za babji čvek. Ponavadi so utegnile priti, a nobena se ni hudovala in imela pripomb, če katera kdaj ni utegnila. Pivnica ni bila ravno tipičen prostor za nekaj takega, a druščina štirih prijateljic, ki jih je družila zanimiva preteklost in kopica dogodivščin, se na to pač ni ozirala.

Korošica, ki si je zaradi navade, nosila je uniformo, dolge svetle lase tudi v prostem času spletala v kito, je uživala v pozornosti. Naslonila se je nazaj na usnjen naslon kotne garniture, srknila požirek martinija, in preko roba kozarca pogledala široke oči prijateljic.

»Sonja! Prisegam, da ti bom zavila vrat, če takoj ne poveš! Zakaj?« ji je zagrozila Mara, novinarka, ki je svojo rdečo grivo nosila ponosno kot blagovno znamko.

Malce zloben nasmeh se je spremenil v zarotniškega, ko je odložila kozarec, popravila prtiček …

»Sonja!«

»Tooorej. Zakaj tipi ob sobotah dopoldne čistijo svoje avte?«

»Ja-aaa?«

»Ja, da zabrišejo sledi petkove švarc fure.«

Nastala je smrtna tišina, ko se je nenadoma zaslišalo: »Ubila ga bom!«

Planile so v huronski krohot, ki je pritegnil pozornost malodane celotne moške populacije, ki se je tistega večera odločila v miru popiti pivo ali dve. Eni so zmajevali z glavo in bili mnenja, da je pivnica tako rekoč posvečeni prostor namenjen moškim, drugi pa so se pridružili smehu. Trije tipi srednjih let, ki so sedeli za šankom, so pritrdili ugotovitvi, in glasno trinknili s krigli, v katerih se je penilo hladno pivo.

»Pa daj, no. Od kod ti to?« jo je vprašala Andreja, ki je bila sicer najbolj ostra. Štajerka, pač.

»Ona že ve, če je pa policajka. Veš, da se druži s samimi tipi. Bog ve kaj vse sliši,« je hitela pritrjevati Lea, črnolasa pravnica, ki je pred kratkim odprla odvetniško pisarno v samem centru Ljubljane.

»No, od kod?« je vztrajala Andreja, ki jo je ugotovitev očitno najbolj prizadela.

»Saj ti je Lea povedala. Stotine zgodb slišim od kolegov.«

»Pa povej še nam eno,« se je oglasila Mara, ki je v zgodbi zaslutila potencial za nov članek.

»No, prav,« se je po krajšem razmisleku odločila. »Kolega mi je povedal za primer, ko se je družina v soboto zjutraj napakirala v avto, da se odpelje na izlet. No, izleta je bilo konec v trenutku, ko je sonce obsijalo vetrobransko steklo,« pomenljivo je umolknila. Spogledale so se, saj nobeni ni bilo jasno v čem je fora.

Sonja je zavila z očmi, češ, naivne ste kot kure, in pojasnila: »Na šipi so se pokazali odtisi podplatov.«

»Faaak,« so v zborčku odgovorile na neverjetno zgodbo. Andreja je na dušek spraznila kozarec in se še enkrat pridušala: »Ubila ga bom!«

»Dej nehi, no. Enkrat mora spucat avto,« jo je hitela mirit Lea.

»No, ob sobotah ga ne bo več!« je sklenila in pomahala natakarju, ki je ravnokar postregel za sosednjo mizo. Simpatičen, črnolas, z rameni širine pet sekund s pogledom, in nadvse seksi tatujem, ki se mu je vil po celi levi roki, je bil … opazen.

»No, razposajene dame. Kaj bi želele?«

Andreja je bilo ravno dovolj naspidirana, da je bila pripravljena na spogledovanje. Nagnila se je nazaj, tako, da si je lahko dodobra ogledala njegovo čvrsto zadnjico, in imela je kaj videt. Delal se je, da tega ni opazil in potrpežljivo čakal na naročilo, ko se je končno oglasila Lea: »Prinesite ji še en viski,« in si prislužila Andrejin grd pogled, saj je žrebec po naročilu izginil iz njenega vidnega polja.

»Ej, a veste, kako sem se znebila zadnjega tipa?« je presekala Mara, ki se ji je zdelo, da tišina postaja čisto predolga in nevarno tiha.

»Katerega, zadnjega?« je narejeno nedolžno vprašala Sonja, saj so vse vedele, da Mara ni ravno znana po dolgih zvezah. Sama se je branila, da zato, ker kot novinarka velikokrat dela na terenu in ob večerih, to pa nobenemu tipu ni všeč. Nazadnje je bila v zvezi z moškim, ki je bil poročen, a se je noro zatreskal v njene ognjeno rdeče lase in vroč temperament. Vedela je, da se ga bo kmalu naveličala, saj ji niso bili všeč tipi, ki so varali svoje žene in stokali, kako se jim ob njih enostavno ne dvigne več. V bistvu pa bi bili brez njih izgubljeni kot otroci, saj si sami še zobne ščetke niso znali več kupiti.

Mara ji je namenila očitajoč pogled, a se že naslednji hip zarežala do ušes in trčila s kozarcem ob njenega. S čela si je umaknila žareč pramen in zavrtela vpadljiv prstan, ki je kraljeval na njenem sredincu.

»Ko me je objemal in mi bi govoril kako sem fantastična, sem s smrtno resnim glasom rekla Jože, kaj bova midva naredila s to najino zvezo? Nekaj morava,« se je norčevala, ko je pripovedovala kako je zgledalo slovo. »Povem vam, da je tip zmrznil od strahu. Zmrznil! Prisegam, skor so mu oki ven padli. Naslednje jutro sem dobila sms, da je za naju zvedela njegova žena in da se ne moreva več videt. Prekleta reva, še na koncu se je izgovoril na ženo!«

Razumevajoče so pritrdile njenemu ogorčenju in naredile rožico. Po prostoru se je razlegel glasen Opaaaaa, ki mu je sledil trk ob mizo, in kmalu zatem burno mahanje z rokami proti natakarju, kar naj bi prepoznal kot željo po naročilu nove runde.

Njihovo veselo druženje nikakor ni ostalo neopaženo in samo vprašanje časa je bilo kdaj bo pristopil kakšen željan tip.

»Greš plesat?« je rjavolasec v fino zlikani beli srajci z zavihanimi rokavi, vprašal Maro. Ta ga najprej sploh ni opazila in nanj jo je opozorila šele Lea, ki je nekam čudno zmigovala z glavo v njegovi smeri, da je Mara že mislila, da je z njo kaj narobe. Končno se je obrnila in ga v trenutku ocenila kot sramežljivega, od alkohola opogumljenega, fukfehterja. Ampak ni zgledal slabo, zato se je odločila, da gre plesat.

Nasmehnila se mu je in si vzela čas. Odložila je na pol prazen kozarec, pomenljivo pomežiknila svoji družbi, da se je zaslišal povsem nespodoben Auuuuu, in odšla z njim na plesišče. Ostale so se, kot  žirija v oddaji Zvezde plešejo, udobno namestile, in z zanimanjem opazovale dogajanje. Strinjale so se, da zgleda prav spodobno. In to kljub alkoholu.

»Močne roke ima,« je rekla Lea.

»Pa lepe čevlje,« je dodala Andreja.

»Pa vse lase,« je zaključila Sonja, nakar so družno in na dolgo zavzdihnile.

Igrali so star, zlajnan, a preizkušen komad, If you ever love a woman. Videlo se je, da bi tip rad pokazal vse svoje znanje, a na žalost ne znanje plesa. Vseskozi je nervozno iskal besede v želji, da pogovor ne bi zastal, kar je Mari čez nekaj taktov začelo vidno presedati. Nenadoma pa so se tipu zapletle noge, spotaknil se je, Mara pa je še pravočasno odskočila in preprečila, da bi ji pohodil sijajne in pregrešno drage salonarje. Ni hotela več plesati, zato jo je, ves rdeč od jeze, ali pa morda sramote, pospremil nazaj k mizi. Delale so se, da tega sploh niso opazile in se burno pogovarjale o tem, da se Brayanu Adamsu leta že kar precej poznajo.  Ko pa je odšel, so v trenutku utihnile in pogledale Maro.

»Ma zoprn mi je bil, pa sem ga vrgla na foro,« je rekla in po primorsko podkrepila z zamahom roke.

»Katero foro?« je z zanimanjem vprašala Lea, Sonja pa se je le zarežala, saj je točno vedela kaj je prijateljica naredila na plesišču.

»Tipu, ki lovi takt pogledaš globoko v oči in sladko rečeš, Kako si pa ti toopeel,« ji je pojasnila in poznavalsko nadaljevala, »ampak moraš pravi čas odskočit. Še vsakega je vrglo iz takta.«

Zopet so planile v smeh in Andreja je malodane zavpila: »A bomo danes kaj pile, al’ sam’ čvekale?!«

One Comment

  • admin

    Preneseno s FB:

    Anita Pintar: Super..čist real…prebrala z nasmehom na obrazu…nekako takole zgledajo moja druženja s frendicami…???

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja