• Pisanja

    Petek

    Pred vami je NOVA – DEVETA kratka zgodba. Tokrat o hitenju, avtih in dveh možicljih. **************************************************************************************************************************************************** Hitim proti avtu in si oddahnem, ko vidim, da je še vedno v senci povešave vrbe, ki ga ščiti pred vročino tega poletnega dne. Noro, kakšne stopinje so zadnje dni. Načeloma mi gredo na živce sivo-srebrni avti, čeprav imam sama enakega, saj menim, da so najbolj dolgočasni kar jih je. Odtehta pa dejstvo, da ga lahko operem enkrat na leto, saj se na pločevini ne pozna praktično nobena umazanija. Verjetno se je zdajle prijelo za glavo devetdeset procentov moških, ampak, briga me, jaz nisem sužnja tega pleha – imam ga za vozit, ne za…

  • Pisanja

    Pesem za osamljenega fantka

    Izvedela sem za majhnega osamljenega fantka, ki mu je LiliLulí strašansko všeč. Ni bilo druge, kot da zanj napišem pesmico. Pesem za Denisa Dan je lahko zaspan, zanimiv, kratek, dolg, grozljiv in igriv. V bistvu je lahko točno tak kakršnega si ga narediš – junak! Ekvator, veš, je nula in nič, velika ladja navaden čolnič. Majhna krtina lahko je vulkan, sapica mila pa pravi orkan. Nikdar si ne reci: »Ne gre,« verjemi, da vsega pač nihče ne ve. Saj časa imaš še več kot dovolj, da postaneš pravi knjižnični molj. Iskati moraš lepote narave, spoznati kako najti prijatelje prave. To dvoje pa moraš s srcem iskat’, a vmes ne pozabi…

  • Pisanja

    Kapučino

    Pred vami je NOVA – OSMA kratka zgodba. Tokrat ujeta v petnajstih minutah. Verjetno boste prepoznali mesto, kjer sem jo “napisala” 😉 ******************************************************************************************************************************************* »Kapučino. Veliki.« »Hvala,« in nasmeh, ki mi z muko spreleti obraz, čeprav je natakar zelo prijazen. Rjavo vrečico frcnem, da spravim sladkor v spodnji del, in ji odtrgam zgornji rob. Rjave kristalčke posujem po gosti peni – take pri nas ne znajo narediti – a se pogreznejo le deloma. Nekaj jih z žličko posnamem in si jih vtaknem v usta, čeprav vem, da bo kava zaradi tega bolj grenka. Odtrgan rob vtaknem v prazno vrečico, jo prepognem in zataknem za krožnik, saj ne želim, da bi jo…

  • Pisanja

    Končno bom videla Prago

    Pred vami je NOVA – SEDMA kratka zgodba. Tokrat bom morda odpotovala v Prago. Greste z mano? Osebe in dogodki v zgodbi so izmišljeni, vsaka podobnost oseb, krajev in dogodkov z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna. ***************************************************************************************************************************************************** »Končno bom videla Prago!« je navdušeno vzkliknila in segla po čokoladnem piškotu, ki ga je povlekla izpod cimetovih, da se je kupček nevarno nagnil na njeno stran. »Res? V Prago greš?« jo je vprašala, kot da ji ne bi povedala ravno tega. »Ja. Moj gre na službeni izlet, pa grem z njim,« ji je odgovorila. »Pa zakaj ti ne greš nikoli zraven? Fajn se imamo,« je dodala in vmes z roko odstranila…

  • Pisanja

    Pozdravljen, sosed

    Pred vami je NOVA – ŠESTA kratka zgodba. Tokrat o priljubljeni slovenski temi – medsosedskih odnosih. Osebe in dogodki v zgodbi so izmišljeni, vsaka podobnost z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna. ************************************************************************************************************************************** Oče je vedno pravil, da v naši vasi živijo hudobni ljudje. Najbrž ni treba posebej poudarit, da to moji mami ni bilo povšeči, meni kot otroku, pa tudi ni bilo jasno zakaj je takega mnenja. Ampak, kot prišlek je najbrž bolj objektivno ocenil stanje hudobcev kot pa bi to lahko storila ena domačinka. Čez leta, ko sem zrastla in smo se preselili na drug konec vasi, mi je postajalo vse bolj jasno, da je oče imel prav.…

  • Pisanja

    Nedeljski obisk

    Pred vami je NOVA – PETA kratka zgodba. Tokrat bolj zabavne sorte. Morda kdo koga prepozna v njej. Morda si bo kdo celo priznal, da prepozna sebe 😉 ******************************************************************************************************************************************** Odložila je telefon in zavila z očmi. »Šit no, pa ravno njo rabim zdajle!« je nejevoljno rekla svojemu, medtem ko je pospravljal mizo. »Kaj pa je?« jo je vprašal z nedolžnim glasom, čeprav je slišal s kom se je pogovarjala in se mu je prav dobro zdelo kaj jo muči. Klicala je njena prijateljica. Ni mu bilo sicer povsem jasno zakaj prijateljujeta, saj je vedno nekaj bentila čez njo, ampak opazil je, da je to počela le kadar se je pogovarjala…

  • Pisanja

    Kvačkanje

    Pred vami je NOVA – ČETRTA kratka zgodba. Naj vas naslov nikar ne odvrne od branja 😉 ******************************************************************************************************************************************************************   Zaslišala je žvenket šopa ključev, ki jih je odvrgel v majhno kristalno posodico, in ob tem najbrž spet okrušil delček roba. Pred leti, ko sta se selila v novo hišo, ji jo je podarila mama. Namenila ji je mesto v predsobi, da bo zadnja domača reč, ki jo vidi, ko odide iz doma, in prva, ko se vrne. Ždela je na majhni leseni mizici z dolgimi ukrivljenimi nogami. Pod njo je položila bel kvačkan prtiček. Sama ga je skvačkala. Kot preostalih trideset, ki so bili razporejeni povsod po hiši. ‘Nekaj je…

  • Pisanja

    Predlog

    Pred vami je NOVA – TRETJA kratka zgodba. Nekateri ste želeli malce več žgečkljivosti, namigov. Res ne vem kako mi takšno pisanje leži, ampak je, kar je. No, namigov ne manjka, nekaj prozornih, za druge je treba morda malce bolj pozorno branje. ********************************************************************************************************************** Malce natrgan rob barskega stola jo zoprno tišči v desno stegno, da se že tretjič presede. A ni kriv le zguran stol, ampak tudi njeno krilo. Prekratko je. ‘Le koliko riti ga je že drgnilo,’ pomisli in z glavo pokima natakarju, ko obriše zasvinjan šank pred njo, da vlažen zasije izpod luči nad njim. Ležerno se poigrava s plastičnim zobotrebcem in po širokem kozarcu za martini preganja…

  • Pisanja

    Nasmehi

    Na FB ste me spraševali, kdaj bom objavila novo zgodbo. Z objavo sem počakala, saj je bil sončen in topel vikend in vedela sem, da ne boste imeli časa za prebiranje zgodb. In prav je tako. Je pa nova zgodba sedaj tukaj, pred vami. Govori o nasmehih – takšnih in drugačnih. Ste vedeli, da se pravzaprav lahko sporazumevamo samo z nasmehi? ************************************************************************************************************************* S prsti riše srčke po zarošeni šipi in čez čas pomisli, kako otročje se obnaša. Zradira jih z enim potegom in mokro dlan obriše v jakno. ‘Kakšen turoben dan.’ Dežnik ji visi na naslonu sprednjega sedeža in pod njim se je nabrala luža, ki se ji, bolj ali…

  • Pisanja

    Jebi se, Švab.

    Kakšen večer nazaj se mi je pred očmi odvil prizor, ki pravzaprav ni imel nobene podobnosti s katerimkoli dogodkom v mojem življenju. Ne vem od kod se je vzel, a odvijal se je tako živo, da sem videla celo barve. Naenkrat sem dobila tisti nor občutek, da moram to zgodbo dati na papir. Da jo moram nadgraditi, končati zaplet. Zadremalo se mi je in vem, da sem si tik pred tem rekla ‘Menda ja ne boš pozabila o čem je tekla zgodba!’ Nisem, saj je bila vse preveč živa. In nastalo je tole. Menda se tej zvrsti reče “kratka zgodba” in šele potem, ko sem jo napisala sem šla guglat…