Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – o odrekanjih, visokih pričakovanjih in razočaranjih, za katere se izkaže, da to morda niti niso. Vabljeni k branju. *************************************************************************************************************************** Preko letališke avle sva stopali objeti čez ramena in nasmejani do ušes. Okrog vratu ji je visela težka bronasta medalja, ki je odbleskavala v množico ljudi, ki so jo prišli pozdraviti. Stiski rok, šopki rož, prijazne besede in še marsikaj vzpodbudnega so se vrstili drug za drugim skoraj eno uro. Nato pa sva končno ostali sami. Odpeljala sem jo proti domu, a prej sva se odločili ustaviti na kosilu, saj se mi je v telefonskih pogovorih preteklih dni vedno znova potožila nad obupnostjo…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – o korakih v neznano. ************************************************************************************************************************ Erling Kagge v svojem delu, ki so ga prevedli v Korak za korakom, Hoja, omenja bratov stavek: »Tukaj sem se nekoč že izgubil, tako da vem, kje sva.« Prav zanimivo je, kako se znamo vedno znova izgubljati v istem gozdu, ob tem pa si upam trditi, da včasih to, da se bomo izgubili,  vemo že v trenutku, ko izberemo pot, a vseeno strumno zakorakamo po njej naravnost v znano nepoznanost. To početje zna biti namreč strašansko vznemirljivo, čeprav terja nekaj poguma in kanec lahkomiselnosti. Neznane poti nam izostrijo čute, ostalo pa je najbrž stvar samozaupanja in pričakovanj.…

. Na straneh spletnega časopisa Spletni čas lahko preberete recenzijo moje zbirke kratkih zgodb, ki sem jih izdala v knjigi Kotaleče se frnikole. Če še niste prebrali moje knjige (ali pa ravno zato, ker ste jo), ste še posebej vljudno vabljeni k branju: Frnikole Vanje Tajnšek – Spletni čas (spletnicas.com) . Če pa se boste po prebranem odločili za nakup, mi pišite na vanja.tajnsek(@)gmail.com ali pa preko FBa.  Vesela bom vašega sporočila.

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba o zoprni temi, ki pa doleti marsikoga. ****************************************************************************************************************************************************************** Pili so ga na njihov že tradicionalni tretji petek v mesecu, ki so mu v pivski vnemi prejšnjič nadeli ljubkovalno ime – Terapija. »Zdaj se bosta pa še poročila, a ne?« je Matjaž nagovoril prijatelja in ga lopnil po ramenu. »Ne bova se!« je ta glasno ugovarjal in izzval privoščljivo režanje skupine prijateljev, ki je prešlo v odobravajoče mrmranje, ko je dodal: »Nočem še bolj prizadeti bivše.« V tihi zadregi so vsi naenkrat segli po vrčkih piva in nagnili. »Pa saj, v bistvu sta se že poročila,« se je oglasil Samo in pritegnil pozornost. »Fant…

S ponosom sporočamo, da je Osrednja knjižnica Celje uvrstila Kotaleče se frnikole na spisek del Celjske bralne značke, Z branjem do zvezd, za leto 2023. Te izjemne kratke zgodbe je zapisala Brihtna kura – samozaložba Vanja Tajnšek, ki takole pravi o njih: Vsak se lahko najde v njej, saj so glavni junaki vsakdanji ljudje – jaz, ti, ona, sosed, sodelavec, prijateljica, sin … vsak nosi svojo zgodbo, svojo bolečino, spomine, upanje, prepričanje … Skupna nit so torej odnosi, marsikdaj skrhani. Zgodbe so zabavne, grenke, žalostne, a tudi v slednjih poskušam najti svetlo plat, tisto optimistično, ki ogreje srce in zadovolji bralca. Takšno, kot si jo je z nekaj truda in…

* V življenju se zagotovo velikokrat počutite srečni, ampak če bi zdajle morali odgovoriti na vprašanje, kdaj točno se počutite srečni, kaj vas osrečuje, kako dolgo traja ta občutek, bi morda bili v zadregi vsaj po naštetju tistih – recimo jim osnovnih sprožilcev sreče. Verjetno bi vas tudi kar precej z naštevanjem hitro prišlo do materialnih dobrih. Pravijo, da manko materialnih dobrin poveča občutek nesreče, po drugi strani pa višek materialnih dobrin ne pripomore k povečanju občutka sreče. Vsake toliko se v vsakodnevnem življenju pojavi ekstaza, ki je neke vrste vstop v alternativno realnost. Ne traja dolgo, včasih le nekaj trenutkov. Razmišljam, če jo umetniki doživljajo pogosteje ali pa intenzivnejše,…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – o neki kavarni, časovnem stroju in vonjem po rogljičih. ************************************************************************************************************************ Všeč mi je, ko natakar vsake toliko s pogledom prečekira stanje gostov, tudi tistih že postreženih. Sedim v prenovljeni kavarni, v udobnem sivem fotelju ob steni, ki mu domišljavo pravim moj fotelj. Oprema je ostala ista, a postavitev je drugačna. Ni mi povsem všeč. Mislim, da tudi ostalim gostom ni – zakaj bi sicer prestavljali stole in mize, jih zvlekli na obrobje prostora, da je na sredini nastala konkretna praznina z eno samo osamljeno mizico, ki kriči od strahu in ki pride prav le natakarju, da nanjo odloži pladenj? Zaprem oči in…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – ko so smeti v življenju lahko le smeti, a tudi kaj drugega. VSE JE ZA NEKAJ DOBRO   Sediva in molče opazujeva kako morje pripoveduje svojo nikoli dokončano zgodbo. Stopala zarivam v mivko in se kot dete veselim, ko se pesek usuje in na plano pokukajo rdeči nohti. Mateja žalostno zavzdihne – že petič – in glavo nasloni na mojo ramo. »Glej,« ji rečem tolažeče. »Ko morje  najbolj upade, se pokažejo najlepše školjke.« Dvigne se in me zabodeno pogleda, hip zatem pa plane v krohot, da se zvrne na tla kot pijana vreča smeti, ki sva jih po plaži nabirali celo popoldne.…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – kaj je tisto kar v življenju res šteje – no, vsekakot tudi to o čemer govori zgodba. ******************************************************************************************************************* Hitim po pločniku in preskočim lužo – ostanek obilnega nočnega deževja, ki je rodilo oprano sončno jutro. V daljavi zagledam silhueto – nekdo stoji sredi pločnika. Pogledam na uro in pospešim korak. Nervozno si popravim ročaj torbice, ki mi je spet zlezel z ramena. Silhueta stoječega dobiva oblike in barve. Moški – star gospod v bež hlačah, karirasti srajci in s poletnim klobukom na glavi, stoji sredi pločnika in se opira na palico. Dedek ji je pravil špancirštok. Zakaj še vedno stoji? Mu je…