Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – kaj je tisto kar v življenju res šteje – no, vsekakot tudi to o čemer govori zgodba. ******************************************************************************************************************* Hitim po pločniku in preskočim lužo – ostanek obilnega nočnega deževja, ki je rodilo oprano sončno jutro. V daljavi zagledam silhueto – nekdo stoji sredi pločnika. Pogledam na uro in pospešim korak. Nervozno si popravim ročaj torbice, ki mi je spet zlezel z ramena. Silhueta stoječega dobiva oblike in barve. Moški – star gospod v bež hlačah, karirasti srajci in s poletnim klobukom na glavi, stoji sredi pločnika in se opira na palico. Dedek ji je pravil špancirštok. Zakaj še vedno stoji? Mu je…

Tako nekako, ja. “V kratki formi pišem, ker sem ženska in nimam lastne sobe in nimam rente, zato da bi lahko pisala dolgo besedilo.” Mirjam Furlan Lapanja

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba, ki bo marsikomu dala misliti. No, vsaj morala bi. ***************************************************************************************************************************************** »Kaj pa, če bi si raje kupila rdeče?« »Pa saj rdeče si si kupila prejšnjič.« »Tiste vendar niso rdeče, ampak oranžne!« je zavila z očmi, zgrožena nad mojo očitno barvno slepoto. »Joj, ne vem, no. Kaj pa, če vseeno vzamem raje črne?« »Črnih imaš že celo omaro,« sem ji poočitala. Zdolgočasenost mojega glasu jo je prizadela bolj kot očitek, da ima doma štiri police črnih obuval. »Veš kaj, kaj pa če jaz raje kupim tisto laneno oblekico, ki sva jo prej gledale, in si izberem rjave? Kaj praviš, a?« je hotela name preložiti…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – tudi o tem, da se počasi daleč pride, da so ovire pač povsod, a se jih da zaobiti, če le vemo kam želimo. ************************************************************************************************************************************** Sedeli sva ob reki v senci mogočnega kamnitega mostu, ko mi je pripovedovala o tem, da ne vidi več smisla. Da ji življenje ni prizanašalo z ovirami, da so ji ljudje pod noge zmetali preveč polen. Ona pa se takrat ni spomnila, da ne rabi ugodit vsem. Metali sva kamne v vodo in opazovali, kako še tako droben kamenček zna razburkati gladino mirne, lenobno tekoče reke. Reka ne da kaj dosti na ovire. Reka se nikoli ne ozira…

Komaj čakam, da tole vele-delo dobim v roke 🙂 Uf, sem kar ponosna, da sodelujem. V preteklem tednu smo bili neizmerno počaščeni, saj smo za svoja dobra dela dobili potrditev s strani predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki je z veseljem prevzel častno pokroviteljstvo nad našim trenutnim vseslovenskim dobrodelnim literarno-umetniškim projektom Pravljičnih 7. S svojim častnim pokroviteljstvom predsednik Republike Slovenije Borut Pahor izkazuje podporo našemu projektu. Veseli smo, da predsednik spodbuja naše ideje, se zavzema za stvari, s katerimi se ukvarjamo in podpira naša prizadevanja. Glavni podpornik projekta je Fundacija ALJAŽEV kRAJ. Če bi želeli postati to tudi vi, pa seveda prijazno vabljeni. Kontaktirajte nas preko FB, IG ali kar tule spodaj…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – ker je ravno tak dan. ******************************************************************************************************* Vedel je, da je storil napako, in želel jo je popraviti. Čeprav … V bistvu je želel le, da mu oprosti, saj si je moral priznati, da je to storil namenoma. In ne enkrat. In zopet bo. Ona pa je le molčala. Kaj pa rečeš človeku, ki ga ljubiš, on pa ti zabije nož v hrbet; in čez nekaj časa še v srce, te ob tem gleda v oči in ti govori, da te ima rad?

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba, ki ni le običajna zgodbica o morju in školjkah. Prepoznate prispodobe? ********************************************************************************************************* Gladina morja je ponavadi zjutraj kot ogledalo, v katerem se opazuje nebo. Razen če je bila ponoči nevihta. Takrat besni, medtem ko mu veter-prijatelj z nagubanega čela umika bele kodre. S peno na ustih požira obalo, na katero hkrati pljuva ostaline školjk, ki so enkrat čuvale skrivnosti, sedaj pa ležijo odprte in neusmiljeno izpostavljene soncu, ki vstaja. Se je bolje potuhniti v njegove globine in razmišljati o novem jutru, ki bo zopet pogladilo morske lase ali si obleči pelerino in iti na obalo pobirat lupine školjk, ki jih bodo otroci po…

Pred vami je NOVA kratka zgodba – napisana v Celju, o Celju, pa vendar je tema globalna. Pa vi – ste že bili na Zanzibarju? ****************************************************************************************************************************************   Sedim v parku ob reki, v senci ogromne lipe, pijem pivo in gledam ljudi. Eni hitijo po opravkih, drugih korak je ležeren in zaspan. Nekateri peš, drugi s kolesi, rolerji, skiroji in vmes se – vedno – najdeta dva mulčka z vespo ali nečem podobnem kar enako zoprno brni. Opazujem, kako različno odreagirajo na sto razstavljenih fotografij, ki jih je mestni foto klub postavil na temo Global Peace Photo Award, ker fotografije vzamejo sapo – če jih pogledaš. Mladi mamici z vozičkoma sta…

Se je vam že tudi kdaj zgodila?   ZNANEC, KI GA NE POZNAM Danes je nora sobota. Vroče, soparno, pravzaprav in povsod se nekaj dogaja. Eni so na moto zboru težkokategornih harlijev, drugi na košarkarski ali kajakaški tekmi, tretji na gasilskem tekmovanju, ne gre zanemariti sindikalnih izletov …Skratka, super, si mislim, bom imela precej obljudeno pot povsem zase. Rada imam mir in vse manj maram za človeško družbo. Pa mi nekje na pol poti, sredi gozda pride na proti tip. Simpatičen – to že moram reči, a ko sva si že povsem blizu, se pozdraviva le s prikimavanjem glave in umakneva pogled. Ne poznam ga. Nato pa po nekaj korakih…