Nagradni izlet
Pa smo ga realizirali – nagradni izlet, namreč. Fotosalon je razpisal nekaj natečajev in nagrajenci smo bili povabljeni na fotoizlet.
Že navsezgodaj smo se sprehajali po Kopru in upali, da tistih nekaj dežnih kapljic ne bo dobilo družbe. Staro mestno jedro je bilo skoraj čisto prazno – fajn. Potem pa se najde tale pozer:
Nekaj časa sva se gledala, nakar se mu razširijo oči in zaštarta mimo mene nekam v ulico. Kaj za vraga… in potem zagledam tole:
Neverjetno na kakšni razdalji je zagledal tegale ubogega ptiča, kako je padel z okenske police. Oddirjam za mačkonom in poskušam pofotkati nevsakdanjo sceno. Boj krvavi! Ma, ne, muc se je sicer hotel “igrati”, a vemo kam pripelje, ko se mačka začne poigravati s svojo žrtvijo, zato sem ga prepodila stran.
Nadaljujemo oglede med uličicami in v cerkvi, ki je bila, v pričakovanju obiskovalcev nedeljske maše, že odprta. Vzamemo si nekaj časa za fotografiranje in kljub zelo slabi svetlobi mi rata tole:
Igor Rosina, dipl. fotograf in naš priložnostni voznik, mi je posodil fisheye objektiv. Ja, nekako takole vidijo ribe – se ti kar malo zavrti, zato bog ne daj jih dajat še v okrogle posode, ker se jim sfuzla. No, vmes se je pokazalo sonce in postreglo s prav nič jesensko vročino.
Odpeljemo se mimo Portoroža, ki v meni zbudi spomine na tista davna študentska leta, in že se spustimo proti solinam. Huh, sploh si nisem mislila, da so tako velike. Kakšna škoda, da me že v študenstkih letih ni tako noro vleklo v fotografijo, kot sedaj. Nešteto motivov, a žal, žal tista zoprna difuzna svetloba, rahlo motno ozračje, ki je krivo za to, da niti ena fotka ni prav pošteno ostra. Ni, kaj – tu sem, motivov kolikor hočeš in narediti je potrebno kar se pač da… z mislijo na kasnejšo obdelavo v PS. Ni, druge.
Po pravi fotoseansi in pivu se počasi odpravimo nazaj proti kombiju in moram reči, da je prav neverjetno dober filing fotkat, ko te nihče ne priganja. “Ne, ni problema, ti kar fotkaj.” je vsake toliko rekel Igor in se posvetil razlagi manj izkušenejši fotokolegici, ki se nam je pridružila na izletu. Po obisku solin nam je že prav pošteno pasalo kosilo, s pokušnjo domačega in večkrat nagrajenega olivnega olja, ter refoškom za čez. Glava družine, nam je izredno simpatično natrosil kopico informacij – od tega kako nagrajevano je njihovo olivno olje, do tega, da imajo pozimi mnogo več dela, kot poleti, saj jih po trgatvi čaka obiranje oliv, v decembru sadijo grah in januarja krompir.
Ogledali smo si še Krkavče, majceno vasico, ki je postavljena na živo skalo. Zakaj – ker so včasih vedeli, da se rodovitne zemlje ne sme pozidati! V cerkvi so ravnokar odpeli zaključno pesem in šli smo pozdravit župnika, v katerega očeh jo je še posebej dobro odnesel fotokolega iz Ljubljane, saj je povedal, da ima doma sina Mihaela in hči Ano – cerkev je namreč posvečena ravno Sv. Mihaelu, njen najstarejši del, katerega si lahko ogledajo le nekateri posvečeni – mi na primer ;-), pa Sv. Ani.
Po pokušini domačega zeliščnega žganja smo se, vsak s svojo vejico lovorja, ki je rastel na cerkvenem vrtu in je zato prav posebej žegnan, odpravili proti domu. Žal je lahko tistim nagrajencem, ki so se ustrašili slabe vremenske napovedi in ostali doma! Po drugi strani pa fajn za nas, ki smo šli – Igorjevih dodatnih objektivov in sploh opreme, je bilo tako ravno dovolj še za “nas reveže” 😉