Včeraj je bilo ob sliki, kako na deževen dan gledam v zrak, kar nekaj idej. Tisti, ki me poznajo, pa vedo, da to pri meni ne gre dolgo. Kljub dežju sem si oprtala foto nahrbtnik in šla tja, ker se odlično počutim. V gozd, med meglice, kjer je bilo med škrabljanjem kapljic slišati ptičje petje. Na koncu sem bila mokra kot miš, blatna, prezebla in srečna.

Strašno dolgo že nisem objavila nič iz serije Celjski utrinki 🙁  a to še ne pomeni, da jih ne beležim. Je že tako, da me/nas je zasvojil fejsbuk, saj sta tam hitrost objav in predvsem doseg neprimerno večja.