Kakšen večer nazaj se mi je pred očmi odvil prizor, ki pravzaprav ni imel nobene podobnosti s katerimkoli dogodkom v mojem življenju. Ne vem od kod se je vzel, a odvijal se je tako živo, da sem videla celo barve. Naenkrat sem dobila tisti nor občutek, da moram to zgodbo dati na papir. Da jo moram nadgraditi, končati zaplet. Zadremalo se mi je in vem, da sem si tik pred tem rekla ‘Menda ja ne boš pozabila o čem je tekla zgodba!’ Nisem, saj je bila vse preveč živa. In nastalo je tole. Menda se tej zvrsti reče “kratka zgodba” in šele potem, ko sem jo napisala sem šla guglat…