Jutra so najlepši dan dneva. A, to še zdaleč ne pomeni, da rada vstajam ob štirih zjutraj in hitim na kakšen hrib ujet prve jutranje žarke, čeprav je to nuja za tiste mistične posnetke, ki te potem nekako prisilijo, da ob njih začneš govoriti bolj potiho, šepetaje, kot bi se bal zbuditi čebele. Lahko pa se malo znajdeš in poiščeš senco breze in sonce le še poskrbi za jutranjo sončno kopel v ozadju.  

   Poštar pozvoni in reče – za podpisat je, iz Amerike – a, dej, nehi, no, a me hecaš?    

  Prijateljica mi je danes rekla, ko sem se poslovila – a, greš slikat? – ma ne, sem take volje, da lahko nastanejo le žalostne fotke. Pa je le zmagala želja po lepem, naravi, barvah…  

                     Ne maram sicer črno-bele narave, a tokrat naj bo.  Se mi zdi, da paše.