Pred vami je NOVA kratka zgodba. Zgodnje nedeljsko jutro in razmišljanja o malih rečeh, ki nam jih prinese pot.   Noč je bila nemirna. Včerajšnja slaba novica mi ni dala spati. Slaba novica je slaba tudi, ko za njo zveš že petič. Še vedno prizadene. Premetavanje po postelji je jogi rjuho potegnilo z vogalov in iz nje naredilo svaljek, ki je spominjal na tistega iz testa, iz katerega narediš skutine štruklje ali cimetove polžke. Pogledam na uro. 5:22. Zunaj je tema, ki jo razpršuje svetloba ulične svetilke, stoječe pred sosedovo hišo. Zaslutim dež, čeprav nisem slišala, da bi ponoči deževalo. Obrnem se na levi bok – že stotič, in si…

https://www.primus.si/kotalece-se-frnikole Vabljeni k nakupu. Lahko pa pišete tudi meni na: vanja.tajnsek@gmail.com In če dodam še posrečen komentar bralca Matjaža: “Vsem, ki ne cenite dobre knjige, življenjskih zgodb in vsem tistim, ki si ne vzamete časa zase, časa za prebiranje dobre knjige, iskanja smisla življenja, od srca odsvetujem branje te knjige, vsem ostalim, pa TOPLO PRIPOROČAM, vzemite si čas in preberite čudovite življenjske zgodbe.”  

POKOPALIŠČE Zaprla je vrata avtomobila in preverila, če je vzela torbico in telefon. Predolg šal si je še enkrat ovila okrog vratu, a ji je še vedno segal čez pas. Bil je moder in mehek kot naročje piščančkov. Na pokopališču je bilo malo ljudi. Bila megla, na tleh, ob kontejnerju za sveče, pa so ležali ostanki ugasle svetlobe. Čevlji so spuščali čudne zvoke, ko so se pete ugrezale v oster pesek. Kot bi nekdo hrustal star kruh. Veliko sveč je bilo prevrnjenih. Ponoči je slišala, kako zelo je jokalo nebo in kako močno je pihal veter. Zdelo se ji je, da ga je čutila skozi stene. Prečkala je glavno pot,…