Pisanja

Pokopališče – kratka zgodba

POKOPALIŠČE

Zaprla je vrata avtomobila in preverila, če je vzela torbico in telefon. Predolg šal si je še enkrat ovila okrog vratu, a ji je še vedno segal čez pas. Bil je moder in mehek kot naročje piščančkov.

Na pokopališču je bilo malo ljudi. Bila megla, na tleh, ob kontejnerju za sveče, pa so ležali ostanki ugasle svetlobe. Čevlji so spuščali čudne zvoke, ko so se pete ugrezale v oster pesek. Kot bi nekdo hrustal star kruh. Veliko sveč je bilo prevrnjenih. Ponoči je slišala, kako zelo je jokalo nebo in kako močno je pihal veter. Zdelo se ji je, da ga je čutila skozi stene.

Prečkala je glavno pot, na katero so lani položili velike betonske plošče, in videla, da so sosedje na novo uredili grob. Velika siva marmornata plošča je pokrivala skoraj celega. Počila bo, je bila prepričana, a vseeno zadovoljna, da je bilo konec zanemarjenosti, ki je prej kazila izgled.

Obstala je in globoko zajela sapo. Roke je tiščala v žepe in se igrala z žetonom za nakupovalni voziček. Bilo je hladno. Stala je pred grobom in začela brati imena in letnice rojstev in smrti – kot je to počela vedno znova. Lahko bi jih vedela že na pamet. A jih ni. Kaj pa se lahko spremeni, če se v kateri zmotim?

Pogled ji je obstal na imenu Tone. Trinajst let je že od tistega vročega poletja, ko ga je pokopala. Redki pogrebci so iskali hlad v senci velikih borov, ki so rasli ob mrliški vežici, sama pa je stala zraven žare in brezizrazno strmela v ikebano rdečih nageljnov. Dvajset jih je naročila. Po enega za vsako leto, ko sta bila poročena. Pevci so peli o lipi in jo spomnili, da mora popoldan malce premešati lipovo cvetje, ki ga je sušila na podstrešju. Čudno, kaj človeku hodi po glavi v takšnih ključnih trenutkih. Pogrebnik je vljudno pokimal in ji dal vedeti, da se bo začelo. Ni opazila, kdaj je prišel župnik.

Za žaro je hodila sama, za njo pa nekaj njenih sodelavcev, ki so prišli iz vljudnosti, in nekaj njegovih daljnih sorodnikov. Sploh ni več vedela, kdo je kdo. Niso se družili več, kot so terjali pogrebi in krsti. Za moža so bili lenuhi, medtem ko je sam cele dneve delal na poljih, zvečer pa se, za nagrado, ustavil še v kleti. Najbolj je bila vesela, če je omagal kar tam. A takrat, ko ni, jo je bilo neznansko strah, ali ne bo nemara zamahnil z roko in bo skupaj z večerjo zletela po tleh.

Ustavili so se pri grobu. Ilovnate grude so bile površno pokrite s tepihom umetne trave, ob kovano ograjo pa je bila naslonjena lopata. Nenadoma je nekdo prekinil tišino. Tajnik krajevne skupnosti je začel z govorom o tem, kako je imel rad zemljo, kako dober gospodar je bil in kako je ljubil svojo neutolažljivo ženo.

A je bil tudi en preklet prasec! bi najraje zakričala.

Kolikokrat si je na lica polagala hladne obkladke, si spletla kito, čeprav je bila staromodna in je ni marala, zato, da je prekrila manko las, ki so ostali med njegovimi prsti?! Kolikokrat si je zapestja zavijala v zeljne vehe, da bi potegnile iz razbolelih sklepov vročino in bol?! Vedno, ko se je napil, je privrel na plano očitek, da mu ni mogla dati dediča. Ko sta šla v cerkev, je rekel, da bosta molila za uresničitev skupne želje. Ona pa sploh ni bila več prepričana, da si želi otroka.

Jaz nočem biti pokopana tukaj! jo je nenadoma prešinilo.

Ka-ta-ri-na Le-o-ni-da, je spravljala črke v prostor, ki je bil še na razpolago, in se zasmejala. Saj sploh ni prostora za moje ime!

Ko je bila majhna, se ji je zdelo, da ji tako resni imeni ne pristajata, a mama je vztrajala, da bo enkrat še nekaj iz nje in da ju mora nositi ponosno. Vzljubila ju je, pa vendar se je včasih za nalašč podpisala Katarinaleonida, samo, da je jezila predavatelje. Ob spominu na prvi letnik študija se ji je na obrazu zarisal grenak nasmeh.

Tako neznansko srečna je bila, ko so ji starši dovolili, da gre študirat. Mestni vrvež jo je očaral. Všeč ji je bila omikanost meščanov, igrivost večernih spogledovanj, oboževala je koncerte in spoštovala duh knjižnic, v katerih se je počutila kot v raju.

In spoznala je njega, ki jo je edini smel klicati Katja.

Nenadoma se ji je zazdelo, da je mimo švignila temna senca. Ozrla se je in videla moškega, ki je stal pri grobu s čudovito zeleno cipreso. Bil je predaleč, da bi lahko bila senca njegova.

Difuzna sončna svetloba je megleno kopreno obarvala rumenkasto in ustvarila nezemeljski občutek. Popravila si je šal in njegov oranžen krajec vrgla čez ramo gozdno zelenega plašča. Že vrsto let je zopet nosila barvna oblačila.

Misli so jo popeljale nazaj, v čas, ki se ga je vedno znova in znova spominjala. Kako drugače bi bilo, če bi takrat lahko nadaljevala študij, je z žalostjo pomislila.

A nekega dne je nenadoma izginil njen oče.

Zabredel je v dolgove in je – ni ji bilo jasno, zakaj – mislil, da se jih bo družina znebila, če si bo sodil sam.

Prekleta reva!

Mama ga je našla na kozolcu. Obešenega. Neutolažljivo je jokala, ko jo je tisti dan poklicala in ji povedala, da se mora vrniti. Sesul se ji je svet. Šele po nekaj letih si je priznala, da ne zaradi smrti očeta ali zaradi tega, ker je morala prekiniti študij, pač pa zato, ker je morala zapustiti njega.

S kotičkom očesa je opazila črno senco, ki je švignila za nagrobno ploščo, nekaj metrov stran. Zmrazilo jo je. Pa saj nisem nora, no! se je vzela v roke in počasi stopila do nagrobnika. Obstala je nekaj sekund in čakala, ali se bo zopet pojavila. Čutila je, kako ji razbija srce in morala je brzdati svoje misli, ki so hotele poleteti v nebo. Počasi se je sklonila za nagrobnik z ošabnimi zlatimi črkami in pokukala čezenj.

Nič.

Nenadoma je za sabo zaslišala tih glas. Dlake na rokah so ji stale pokonci kot šibice in morala se je prav prisiliti, da se je obrnila.

»O, ti luba duša,« je tiho dahnila.

Zagledala ga je.

Izza šopa rozastega zimskega resja je kukal kosmat črn rep. Ni bil velik. Tiho se je približala, da bi videla, komu pripada, ko je nenadoma spet izginil. Mali črni muc jo je slišal in zbežal. Sklonila se je, da bi zgledala manjša in se je zato morda ne bi bal, in ga poklicala. Običajni muc-muc ga ni prepričal. Tako sklonjena se je počasi pomikala v smeri njegovega bega, ko ga je končno spet uzrla. Čepel je pri kupu sveč. Očitno mu je bila všeč njihova toplota.  Revček. Bog si ga vedi, kako dolgo že strašiš med grobovi.

Nekomu se je zdela pametna ideja, da muca pusti na pokopališču. Ga bo že kdo našel. V križu jo je začelo zbadati in res si je želela, da to malo bitje preneha s skrivalnicami. Pri svečah mu je toplo. Počakal me bo, je bila prepričana, ko se je zgrbljena kot notredamski zvonar že nekaj minut šla ti loviš s prestrašenim pokopališkim duhcem. A očitno ni bil istega mnenja. Ko ga je nekaj sekund gledala z najbolj prijaznim pogledom, kar ga je premogla, je stopila korak naprej. In še enega. In še enega.

Jezus, moj  križ! Počasi je stegnila roko in že skoraj začutila njegove dolge brke, ko jo je nenadoma popihal proti zimzeleni cipresi na sosednjem grobu.

»Ti presneto mače!« je zarobantila, se z muko zravnala in se v istem trenutku zagledala iz oči v oči z začudenim moškim.

»Katja? Kaj, hudiča, pa počneš?«

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.