Ko so mi rekli, da je Toskana pozimi najbolj barvita, kar nisem mogla verjeti. Pa je res. Polna je rjavih, sivih, modrih, violet odtenkov, ki jih poživljajo zelene zaplate, pomešane tu in tam z oranžno, belo …

Sigma 150-600 mm, f5-6.3, Sport, na aparatu Canon 6D Mark II Preizkusila sem ogromen in 2,86 kilograma težek objektiv  (verzija Contemporary tehta “samo” 1,93 kg, in je lažja tudi v ceni za cca 700€), in povem vam, da je to objektiv, ki ga nikakor ni kar tako malo za okrog nosit. Če nisi ravno reden obiskovalec fitnesa, je fotkanje obvezno s stativom ali vsaj monopodom, kar pomeni določeno omejitev pri gibanju na terenu. Obroč za zumiranje je zelo trdo vrtljiv, kar povzroča dodatno nestabilnost ob fotografiranju iz roke, kar je ob prej naštetem za moje ročice itak neizvedljivo. S svojim dosegom sicer konkretno olajša fotografiranje živali, a z zaslonko f5,…

Ko je bil še zelena krogla sem ga zamudila, pa saj je oranžen lepši, mar ne?

  Ko se po nevihtni noči morje počasi umirja in se v zraku neskončno kapljic poigrava s sončno svetlobo.

Po doooolgem času spet jutro, ki je vstalo samo zaradi mene. Hahaha. No, v bistvu sem jaz vstala zaradi njega in to celo pred njim samim. Še po temi sem sedla v avto in gasaaaa, do naše pekarne po žemljice. Za kavo pa res ni bilo več časa – ker če zamudiš prvi obliz sončnih žarkov, je čarovnija mimo. Bilo je mrzlo ko vrag,  3 stopinje so bile kar malo premalo za sredi septembra. Seveda, da nisem imela dovolj milimetrov za konkretne fotke živali, a že to, da v naravi srečaš ježa, srne, čaplje, kanje in celo lisico, je bilo čudovito. No, tudi krave in konje sem srečala in celo…

Današnje Celje je bilo čudovito. Polno mladih! No, tudi malo manj mladih 😉 In polno barv, balonov, žog, nasmehov, plesa in ptic miru.