Tudi letos medalja na fotografskem natečaju Ženski svet 2023. Za fotografijo Broken.

Vsako pomlad jo za nekaj dni mahnem na Primorsko. Koper, Škocjanski zatok, Piran, Izola, Portorož, Sečovlje … Tudi letos je vreme lepo služilo. Naravnost obožujem, da me nič ne priganja. Ne čas, ne ljudje. Ko slediš intuiciji najdeš zanimive motive, srečala sem sodelavca s katerim sem sodelovala pred 20imi leti – srce mi je zaigralo, ko sem videla nasmeh in še vedno je vedel kako mi je ime 🙂 Da je danes župan enega od teh primorskih mestec, mi je še posebej zanimiv podatek. Bil je odličen kolega – šef, ki nam je kril hrbet, ko so nekateri povsem neupravičeno pljuvali po nas. Nikoli ne bom pozabila njegovih besed in…

Saj mi je kar nerodno, ker tako malo objavljam, ampak FB in IG, kjer me tudi najdete, res dasta človeku občutek, da je kaj pokazal svetu in da je to dovolj. A spletna stran je nekaj drugega, poleg tega jo urejujem že reeees dolgo časa. Torej – prejela sem bronasto medaljo za fotografsko serijo Ženska s sončnimi očali. Žirija pa je zapisala: “Tretje uvrščena serija je žirijo prepričala s svojo osebno izpovedjo. S pomočjo digitalne manipulacije je avtorica skozi serijo fotografij prikazala osebno bolečino, gledalcu pa pustila prosto pot, da razmišlja o vzroku in posledicah njene bolečine.”    

Končno mi je uspelo iti v Botanični vrt Univerze v Mariboru kjer so te dni v polnem razcvetu prelepe vrtnice. Od tam pa seveda v mestni park, ki ga urejujejo, čeprav je meni že prej bil prečudovit, se vmes vsesti s foto-frendico, čeprav sva se videli sinoči na odprtju razstave Global Peace Photo Award v Celju, no, potem mora it človek nekaj pojest in na koncu vedno paše še tudi nekaj sladkega. Po dolgem času zopet v Mariboru – pogrešala sem ga.

  Ponosna sem, da sem en mali košček tega ogromnega fotografskega izziva zapolnila tudi jaz. Čestitke Igor Rosina z Digitalna Kamera – Revija za sodobnega fotografa ekipo in hvala vsem mladim, neverjetno pridnim postavljavcem razstave. No, tudi tistim – še posebej tistim – malo manj mladim . Fotografije so čudovite, a vzemite si čas za branje zapisov, ki so natisnjeni pod njimi. Tisti res zadanejo v srce in odzvanjajo v glavi. Ja, tudi tokrat lahko zapišem #radaimamcelje Retrospektiva Global Peace Photo Award je uradno odprta!  

Čisto neplansko in povsem mimogrede. Avtor: Tomaž Črnej  

Današnji celjski utrinki so malce mešani – posneti s telefonom in fotoaparatom, (z)mešano pa je bilo tudi vreme – sonce, dežne kaplje, veter, sneg – in to v le dobri uri sprehoda po Mestnem gozdu. Všeč mi je kako blizu je narava središču mesta – to verjetno pomeni, da je Celje majhno mesto  😉 Res ni veliko, a ravno to mi je všeč. Jutri praznuje 571. rojstni dan. Čestitam! #radaimamcelje

Meni so naravnost čudovite in – pravzaprav ne vem čisto točno, zakaj – lepše in impozantnejše kot postojnske jame. Vesela sem bila, da sem morala počakati slabo uro do naslednjega vodenja, in me je blagajničarka napotila na razgledno točko, ki je kakih 200m naprej od stavbe recepcije, al kakorkoli se že tistemu reče. Žal je zmanjkalo časa za nadaljevanje poti do naslednjega razgledišča – no, pa drugič. Že zaradi tega se splača pridit, saj kraj ni daleč od AC priključka Divača. Pogled na globel, ki je pravzaprav izhod iz jame, tja preko do Škocjana, je naravnost osupljiv, in meni celo nekoliko očarljiv. Fotografije so posnete s telefonom in iz roke…