Toskana – ta čudovito valovita pokrajina, z neizčrpno bero motivov. Ko se najprej huduješ nad nevihto, se ti narava že hip za tem oddolži s čudovitim nebom.

Vožnja z avtom v meglenem jutru. Še vsa zaspana zagledam sceno in še zadnji trenutek pritisnem na sprožilec.

Megleno jutro v gozdu. Tako mistično in vabljivo.  

Zima poudari vso grafičnost in popolnost dreves.

Bilo je nebo po nevihti in spomnila sem se cvetočega drevesa na hribčku.

Všeč mi je bila podobnost linije pokrajine, drevesa in mačke.

Začenjam z novo serijo: DREVESA – ta ponosna bitja. Že od malega imam rada drevesa in ogromno ur sem kot punčka preživela v domačem gozdu, gaju. Božala trave in praproti, zrla v krošnje in občudovala veje, ter njih skrivenčenost, se pogrezala v smaragdne zaplate mahu. Gozd mi je bil povsem drug svet – odmaknjen od vrveža, skrivnosten, poln vidnih in nevidnih bitij. Z igrami senc in naznanimi zvoki kot otroku včasih celo malce strašljiv. A, vedno znova neustavljivo vabljiv.    

Kako neskončno paše čas, ki ga nameniš sebi. Ko se ti nikamor ne mudi. Ko je okrog tebe le narava in ptičje petje. Ko te zebe v prste in obraz nastavljaš sončni kopeli. Kratek sprehod ob Šmartinskem jezeru se vedno prileže.