Končno mi je uspelo iti v Botanični vrt Univerze v Mariboru kjer so te dni v polnem razcvetu prelepe vrtnice. Od tam pa seveda v mestni park, ki ga urejujejo, čeprav je meni že prej bil prečudovit, se vmes vsesti s foto-frendico, čeprav sva se videli sinoči na odprtju razstave Global Peace Photo Award v Celju, no, potem mora it človek nekaj pojest in na koncu vedno paše še tudi nekaj sladkega. Po dolgem času zopet v Mariboru – pogrešala sem ga.

  Ponosna sem, da sem en mali košček tega ogromnega fotografskega izziva zapolnila tudi jaz. Čestitke Igor Rosina z Digitalna Kamera – Revija za sodobnega fotografa ekipo in hvala vsem mladim, neverjetno pridnim postavljavcem razstave. No, tudi tistim – še posebej tistim – malo manj mladim . Fotografije so čudovite, a vzemite si čas za branje zapisov, ki so natisnjeni pod njimi. Tisti res zadanejo v srce in odzvanjajo v glavi. Ja, tudi tokrat lahko zapišem #radaimamcelje Retrospektiva Global Peace Photo Award je uradno odprta!  

Čisto neplansko in povsem mimogrede. Avtor: Tomaž Črnej  

Današnji celjski utrinki so malce mešani – posneti s telefonom in fotoaparatom, (z)mešano pa je bilo tudi vreme – sonce, dežne kaplje, veter, sneg – in to v le dobri uri sprehoda po Mestnem gozdu. Všeč mi je kako blizu je narava središču mesta – to verjetno pomeni, da je Celje majhno mesto  😉 Res ni veliko, a ravno to mi je všeč. Jutri praznuje 571. rojstni dan. Čestitam! #radaimamcelje

Meni so naravnost čudovite in – pravzaprav ne vem čisto točno, zakaj – lepše in impozantnejše kot postojnske jame. Vesela sem bila, da sem morala počakati slabo uro do naslednjega vodenja, in me je blagajničarka napotila na razgledno točko, ki je kakih 200m naprej od stavbe recepcije, al kakorkoli se že tistemu reče. Žal je zmanjkalo časa za nadaljevanje poti do naslednjega razgledišča – no, pa drugič. Že zaradi tega se splača pridit, saj kraj ni daleč od AC priključka Divača. Pogled na globel, ki je pravzaprav izhod iz jame, tja preko do Škocjana, je naravnost osupljiv, in meni celo nekoliko očarljiv. Fotografije so posnete s telefonom in iz roke…

Prvič sem ga obiskala, pa je tako blizu avtocestnega izhoda Lukovica. Lepo označene table vas pripeljejo do parkirišča za cca 25 vozil in krožne peš poti, ki vodi okrog jezera, ne morete zgrešiti. Pot je enostavna, široka in lepa, ter vodi nekaj časa ob jezeru, nekaj časa pa povsem med drevesi, a če malce opazujete gozd, boste z lahkoto našli pešpoti, ki tudi tu vodijo do jezerske obale. Zdelo se mi je precej nezanimivo, pa vendar sem na koncu videla kar lep nabor ptic: labode, belo in sivo čapljo, šojo, vrabce, velike sinice, plavčke, kosovko, brgleza, čižeke, zelence in čopaste ponirke. Gostinske ponudbe ni, je pa bilo kar nekaj tekačev…

Priporočali so mi odklop in sem ga šla iskat. Nikoli si nisem mislila, da bo tako poln presenečenj. Burja je noro pihala, a sijalo je sonce in to je bilo najpomembneje. Človek že najde zavetrno stran, čeprav je nisem ravno iskala – so mi motivi bili pomembnejši. Tokrat sem iskala drugačne in za takšne mora človek izbrati drugačne, nove poti.  Zato Piran z malo drugačnih zornih kotov. Portorož mi ni nikoli bil fotogeničen, razen seveda dobrega starega Palace hotela in kakšnega pomola.