Tisti, ki me poznajo vedo, da imam kopico idej. Tisti, ki me poznajo tudi vedo, da sem precej naravovarstveno bitje, zato ni čudno, da mi je nekega dne, ko sem se z Luno sprehajala ob reki, kanila nova ideja. V žepe sem nabrala nekaj naplavin reke: vejice, kamenčke, koščke obrušenega stekla, polžje hišice … in združila  nekaj naravnega s kar minimalno komponento človeka. Nastalo je tole spodaj. Vam je všeč?

Včasih se je treba spustiti na tla. Tam doli je namreč čisto drugačen svet. Lep in neobremenjen s svojo majhnostjo. In povem vam – živi čisto svoje življenje. Včasih se je treba spustiti na tla, da uzreš pravo bit, da se ti zbistri pogled, ker – saj vemo – od višine se rado zvrti. Marsikomu se je že, a nekateri še vedno vztrajajo, čeprav jim je naravnost slabo od zavedanja, da ne obvladajo situacije. Tu pa tam komu čez nekaj časa kane, nekateri celo priznajo, nekateri se čez nekaj časa – ponavadi dooolgo časa, celo zahvalijo za dobronamerne besede. Tiste druge bi bilo treba na … jih podreti, jim glavo…

V petek se vesela, z mislijo na prosti teden, peljem proti domu, ko me je, malo pred ciljem, skoraj kap. Podrli so sosedovo, skoraj 200 let staro, hišo. Zopet mi je prišla na misel tista moja, ki se mi utrne ob modrovanju vedno ta istih hohštaplerjev: "Danes si, jutri te ni." Še zjutraj je stala in sedaj je ni več. Ni je več 🙁 Danes je bilo lepo jutro in zato sem po zajtrku vzela v roke aparat in jo mahnila po ulici, če se ji sploh lahko tako reče, da ovekovečim tiste detajle, ki so kljub nekaterim pomislekom, še kako lepi. Zakaj? Ker pripovedujejo zgodbo. Najprej je novico o…

Namesto hmelja so lani posejali pšenico, letos pa oljno ogrščico – obe sta zanimivi za fotografiranje. Še sploh ob kombinaciji sonca in dežja.  

Na ta postni dan nam je jutro postreglo s strganjem ledu z vetrobranskih šip. Ja, je pomembno kako prejšnji dan zaparkiraš avto. Če je prav obrnjen, ti je to prihranjeno, saj so sončni žarki že dovolj topli, da ti očistijo steklo. A ne, lubi!