Pisanja

Mačji kašelj

Pred vami je NOVA – 29. kratka zgodba Mačji kašelj, ki jo je urednik izbral za objavo v literarni reviji Supernova, reviji za spekulativno fikcijo.

*****************************************************************************************************************

»Gaj! Spet zamujaš!« mu je zavpila med hrupom, ki so ga ustvarjali enormno veliki ventilatorji, katerih hrup je planil v prostor, ko so se nenadoma odprla avtomatska vrata.

Skomignil je z rameni in se usedel za tastaturo, na kateri je bilo nešteto zelenih, rumenih in rdečih gumbov, ki so jim družbo delali mali displejčki s številčnicami, katerih številke so se spreminjale, neodvisno druga od druge. Pritisnil je palec na senzor za prepoznavo prstnih odtisov, kot bi ne bilo dovolj že skeniranje očesne zenice ob samem vstopu v prostor. Zoprn zvok je prisotne opozoril, da je z vstopom prišleka nekaj narobe, a ga ni nihče niti pogledal. Prevečkrat se je že zgodilo, da ga sistem ni prepoznal. V pajaca si je obrisal mastno dlan, obliznil prst in poskusil še enkrat. Zopet se je zaslišal glasen Eeeeeee.

»Fakingšit!« je zaklel in se delal, da ni opazil posmeha na njenem licu. Buljil je v palec in opazil malo prečno zarezo, ki jo je skupil med rezanjem kovinskega profila. Tisti rob je bil prekleto oster.

»Daj mi aktiviraj to kišto, preden jo pošljem med zvezde,« je zahteval, a se je delala, da ga ne sliši.

Stal je kot bizgec in čakal. Po nekaj sekundah mu je potegnilo zakaj ga ignorira. »Prosim,« je spustil skozi stisnjene zobe, a se ni odzvala. Nervozno je potapkal z nogo ob tla in z očmi zavil proti stropu.

»Lija! Rekel sem Prosim.« Vstala je, ko je zaslišala: »Si gluha?« in se usedla nazaj, brez da bi ga sploh pogledala.

Zategnilo mu je vratne mišice, da jih je moral sprostiti z močnim nagibom glave v desno in levo, kot kak bojevnik, pred vstopom v ring.

»Lija, resno?« jo je vprašal z nevarno tihim glasom.

Z globokim vzdihom se je dvignila s stola in se obrnila proti njemu. Bedak! ga je ozmerjala s pogledom, a nato le naredila tistih nekaj korakov in ob senzor pritisnila kovinsko ploščico, ki jo je sicer nosila pripeto na levem prsnem žepu.

Namesto zahvale je butnil: «Ti jo lahko jaz pripnem nazaj?«

Ni mu odgovorila, le pogledala ga je izpod čela, on pa je bil prepričan, da je v kotičku njenih našobljenih ust zaznal zametek nasmeha. Taka smrklja, pa pomočnica vodje!

Sesedel se je na oblazinjen stol z visokim hrbtnim naslonom, ki mu ni bil nikoli všeč, saj ni dopuščal vzvratnega nagiba, ki bi mu omogočil varno odlaganje nog na rob krmilne mize.

»Kaj novega?« je vprašal ostale, a mu ni nihče odgovoril. Najbrž me niso slišali. »Je kaj novega tam dol?« je skoraj zakričal in dobil zborovski odgovor Neee!

»Itak, da ne. Če se v sto letih niso ničesar naučili, le kaj bi se lahko v teh nekaj obhodih okrog svoje osi?!«

S prsti je podrsal po gladki površini in si s tem povečal sliko na monitorju do maksimuma. Siva meglena packa se je razlezla čez malodane ves ekran. Približal je obraz. Se mu je le zdelo ali je bilo vmes res nekaj modrih pikslov? Zmajal je z glavo in pritisnil okrogel zelen gumb. Nič. Ponovno ga je pritisnil in po tretjem poskusu se je pod njegovo plastično oblogo le prižgala lučka. Te stare jajce bodo morali zamenjati, sicer si bom poiskal delo drugje, je bemtil, a je vedel, da je to nameraval narediti že ničkolikokrat, pa ga je še vedno nekaj zadrževalo ravno tukaj. Sam je bil na varnem, a tam zunaj so potekale skrajno resne reči, ki so slišale na besede depolucija, nevtralizacija, radiacija, in še cel kup nekih drugih –acij. Na obrazu se mu je zarisal resen izraz, ki je bil danes v družbi z jeznim, a vse večkrat tudi z žalostnim.

Nekje na desni je začela utripati rdeča lučka, ki je v prostor vnesla rahel nemir. Senzor srčnega utripa mu je v opozorilo nežno začivkal. Zaslišal je presedanje kolegov s katerimi si je delil komandno sobo in se tudi sam privzdignil. Rdeči jeziki so se plazili po stenah in stropu in migetali v počasnem tempu. Čez nekaj časa ni bilo slišati ničesar več. Kot bi si ne upali niti dihati. Rdeča lučka je začela utripati hitreje. Pogledal je naokoli in se srečal z zaskrbljenim Lijinim pogledom. Nasmehnil se ji je, da bi jo opogumil, a s tem ni zbrisal gub, ki so se zarisale na njenem čelu.

Naenkrat je rdečina obarvala celoten prostor in sploh ni več utripala. Gorela je. Žarela in pridružil se ji je alarm, ki je paral ušesa.

»Vitan! Si vključil reduktorje?«

»Sem!«

»Nevtralizatorje?«

»Sem!« se je oglasilo z druge strani.

»Lija, kako je s ščitom?«

»Zdržal bo!« je zaklicala nazaj. »Ščit bo že zdržal,« je šepnila, »samo oni ne vem, če bodo.«

»Potem pa že deaktiviraj ta prekleti alarm!«

Velikokrat so že bili v podobni situaciji. Vedno znova jo je zaskrbelo, pa vendar le zato, ker je svoje delo opravljala vestno in je hotela, da je opravljeno brezhibno.  S pogledom je ošinila Gaja. Zaskrbljenost, ki jo je videla, jo je presunila. Na take dogodke se je odzival drugače kot ostali. Bila je precej mlajša in rodila se je tukaj. Ni ga zmogla res razumeti.

Vedel je, da lahko le čakajo. Sonce je naredilo svoje, a izbruh je bil k sreči majhen. Pa vendar, geomagnetski vihar je s skoraj tisoč kilometri na sekundo butnil ob ščit, in to ni ravno mačji kašelj. Večkrat je že videl kaj sledi, a se je obnašal kot bi ga presenetilo. Staram se. Sami so imeli tehnologijo, ki je preprečevala motnje sistema ob sončevih izbruhih, a skrbelo ga je za njih. Eh, nekaj tednov, pa bo najhuje mimo, se je tolažil.

Naslonil se je nazaj in se nasmehnil. Mačji kašelj? Lija se je vedno smejala, ko je to slišala. Zdelo se ji je strašansko zabavno, čeprav sploh ni vedela za kaj gre.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.