• alt
    Fotografski blog

    Vse je za nekaj dobro

      Bliža se moj praznik in pri teh letih ima človek že o čem razmišljat. V tem času se je nabrala kopica lepih trenutkov in veliko težkih preizkušenj. Oboje izoblikuje človeka in mislim, da ga ravno takšna mešanica naredi najboljšega. Vsake toliko časa te življenje prizemlji in po težki preizkušnji, ki ti jo nameni, si moraš najprej privoščiti dobro mero solz ( včasih pomagajo tudi krepke kletvice ali pa brcanje v boksarsko vrečo ali pa tek do onemoglosti ali pa… samo dober šoping ;-)), potem pa se pobrati in iti naprej, ker čas se ne ustavi niti za trenutek in prav je tako.  Če sem kaj spoznala v svojem življenju sem to, da je vse za…

  • alt
    Fotografski blog

    Kormoran vs. racak

      Sprehajam se ob jezeru in fotkam race. Lepo so se postrojile na rob med ledeno ploskvijo in tekočo vodo. Ampak, race, kot race – ni glih, da bi človek doktoriral. In ko tako čepim in fotkam zaslišim za sabo korake. Starejši par v fensi trenirkah in s pohodnimi palicami. In potem zaslišim lepo sfrizirano gospo kako porazloži svojemu gospodu: ” Vidiš kormorane, kako lepo čakajo? Kot bi vedeli…” Ampak, gospa…. Saj razumem, da človek ne pozna kormoranov, ampak, zaboga, kako izgleda ena navadna raca, bi pa že lahko vedel. Evo, najprej  fotka enega barbarskega kormorana: In sedaj še fotka rac:  In kormorani so resen problem – http://www.ribiska-zveza.si/rzs/index.php?Itemid=2&id=354&option=com_content&task=view Pa še informacija –…

  • alt
    Fotografski blog

    Nočna fotografija in še kaj

      Sem zadnjič, ko je vstajala ogromna polna luna,  resno razmišljala, da se moram posvetiti teoriji nočne fotografije, ker to je ena precej zahtevna zvrst fotografije. Potrebni so dolgi časi, da imaš kolikor toliko dobro osvetljen prvi plan, a glej ga zlomka, luna je ena tako svetla reč, da si ne morete misliti. Potem pa, kot začetnik ugotavljaš, da so na tvoji fotki lepo osvetljena drevesa v prvem planu, luna pa je tako prežgana, da izgleda, kot je enkrat dejala Ravnakova Andreja ( ena hudo dobra fotografinja ), luknja v fotki. No, potem pa se odločiš, da bo luna ravno prav osvetljena, da bodo videni prav vsi kraterji, a na…

  • alt
    Fotografski blog

    Lep začetek dneva

      Poljub in Pridi na zajtrk, sta me zdramila in če me ne bi hkrati noro bolel vrat in posledično glava, bi bilo res pravljično. Kljub temu me vonj po kavi spravi iz postelje. V kaminu že plapola ogenj, na mizi so pečena zmešana jajca ( kot je včasih rekla ta mala ) in kava.  Joj, kako lepo. Ampak moja glava…  Kljub temu pojem slasten zajtrk in moj dragi mi v mikrovalovki segreje servieto in mi jo, kot toplotno oblogo, položi na vrat. Bolečina počasi popušča in sončno jutro me seveda napelje na idejo kako lepo bi bilo iti v naravo fotkat. A, se ti da it z mano na jezero? Ja. Ja? Super! Oblečem…

  • alt
    Fotografski blog

    Najdražja fotografija ever

      Pred nekaj časa je v umetniškem svetu odjeknila novica o najdražji fotografiji v zgodovini. Fotografija Andreasa Gurskya- Rhein II je bila prodana za 3,15 milijona evrov. Nemški umetnik jo je posnel med vožnjo, leta 1999. Saj ima nekaj v sebi, ampak haloo – stvar je absurdna. In zakaj – zato, ker je dejansko nekdo pripravljen toliko plačati za nekaj kar te ne nasiti, ne popelje na konec sveta, ne zaščiti pred mrazom, ne naredi bolj pametnega in ne bolj zdravega… Ogabno. In že lani sem v članku Tik pred dežjem, napovedala drugi sklop fotografij. In tule so. Resnično in kar malce nerodno mi je, ampak inspiracija mi je bila ravno tista,…

  • alt
    Pisanja

    Nulta ura

    Nulta ura je en čisto poseben izraz, ki ga v časih mojega šolanja pač nismo poznali. Pa ne vem ali zato, ker so bili učitelji sposobni narediti tak urnik, da so se ure pač lepo izšle ali pa smo dejansko imeli manj ur – v slednje nisem čisto prepričana. Ura je 5.10 in komaj vstanem. Odidem v kopalnico in tam že odmeva glasba s hčerinega telefona. "Luba duša, kaj pa že ti noriš ob taki uri?!"  "Ja, nulto imam!" in si riše naprej črno linijo na veki, ki jo naredi očarljivo "audry-hepburnovsko". Le kako se ji da?  Največja groza pa je ta, da pride domov ob pol štirih popoldan.  Pa kakšna…