alt
Pisanja

Nulta ura

Nulta ura je en čisto poseben izraz, ki ga v časih mojega šolanja pač nismo poznali. Pa ne vem ali zato, ker so bili učitelji sposobni narediti tak urnik, da so se ure pač lepo izšle ali pa smo dejansko imeli manj ur – v slednje nisem čisto prepričana.

Ura je 5.10 in komaj vstanem. Odidem v kopalnico in tam že odmeva glasba s hčerinega telefona. "Luba duša, kaj pa že ti noriš ob taki uri?!"  "Ja, nulto imam!" in si riše naprej črno linijo na veki, ki jo naredi očarljivo "audry-hepburnovsko". Le kako se ji da? 

Največja groza pa je ta, da pride domov ob pol štirih popoldan.  Pa kakšna šola je to, zaboga? To je hujše, kot šiht! Resnično se sprašujem kako zdržijo tako stresno življenje in to leta in leta, ko vsak dan iz ure v uro živijo v strahu ali jih bo učitelj, po kdo si vedi kakšni davinčijevski šifri, poklical pred tablo. In tiste, kako tega ni, "če se učenci sproti učijo" – ja, pa-ja-de. Seveda je, vam povem iz lastnih izkušenj, ker sem bila strašno pridno dete vse do diplome in še malo čez.

Zakaj je ta naša šola tako natrpana s kopico neuporabnih snovi, zakaj je toliko spraševanja in testov, ko pa mislim, da bo otroku mnogo več pomagalo v življenju, če se nauči najti informacije, ker resnici na ljubo je že itak "skoraj vse iznajdeno" ( iznajti nekaj revolucionarno novega,  si pač upam trditi, je za v osnovno in srednjo šolo, pač še malce prevelik zalogaj ). Naj šolar poišče informacije, jih prefiltrira, skupčka, iz njih nekaj konkretnega naredi ( pa je čisto vseeno ali bo to kovinska kocka, ali pa kremšnita ), poda lastno mnenje in to potem suvereno zagovarja pred razredom. 

Kje so časi, ko sem prišla v kuhinjo in je dišalo po beli kavi in je stari ata že prišel od peka s svežimi makovkami? Sedaj pa se zgodi, da vstanem in je otrok že spil kakav in zeleni čaj ( pije namreč oboje – mislim, oboje vštric ) in se ravnokar odpravlja čez prag. Sem zaspana mama – mislim, da ne. 

 

alt

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.