Dobra tri leta nazaj sem objavila članek Samozaložnik in potem še nekaj člankov na temo izdaje knjige v samozaložbi. Opozarjam tiste, ki jim to nikakor ni jasno, da informacije tudi slučajno niso zavezujoče in ni nujno, da so pravilne – zato za njih pravilnost v nobenem primeru ne odgovarjam.  Članek je zelo veliko ljudem pomagal, kar ni bilo jasno sem pomagala preko maila, ampak nekdo je postal izrazito nesramen in očitajoč, zato naj takim povem:”SAMI SI POIŠČITE PODATKE!”

  KUR NIKOLI NE ZMANJKA   A, si čula Liza-se-mi-zdi, strašno, grozno to novico? Gospodinje miza postregla kuro je, namest' prasico!   No, saj ne, da bi obirala, saj se mene to ne tiče, da pa star'ga je masirala vedo prikimat v hlevu priče.   Saj pol ni čudno, da je imela, v kokošnjaku vedno mesto, če pa služila petelinu je vse življenje zvesto.   A, kaj jaz vem, saj nisem taka, da bi njej držala svečo. No, morda pa pojutrišnjem le tudi jaz poskusim srečo.   In res uspela je novinka, a, že čez kratkih mesec dni odmevala je žalostinka.   Na lojtri vsak dan bolj je, reva, oskubljena…

  Z VZTRAJNOSTJO SE DALEČ PRIDE. Z VEZAMI PA LAŽJE.     Po blatu žalostna špancira, se preko ograje tja ozira, kjer sveža trava kar žari, kokoška Liza-se-mi-zdi.     Sprašuje se čemu razlika, jo druga stran ograje mika, pozoblje hitro zrno borno, odloči se za pot naporno.     Nekako spleza na zaboj, prvo, drugo, tretjo vejo, se požene čez ograjo – hvaležna – ker kure malce le leteti znajo.     Mehko v travi tam pristane, v oblaku čisto druge hrane, in prav zares ponosna nase, pogoltne fensi žužka vase.     »Čestitam ti za vztrajnost, kura,« zasliši globok glas za sabo. »Če bi se midva prej spoznala,…

  Na pesem.si je moja pesem Prvo jutro, iz zbirke Kokošnjak, postala podčrtanka. Urednica Sara se je potrudila in mi z nasveti pomagala izboljšati prvotno verzijo, hkrati pa mi dovolila tudi nekaj (argumentirane) pesniške svobode. Hvala.   Urednica Sara:"Simpatična, duhovita in večgeneracijska, kakršne so vse dobre otroške pesmi. Še veliko takih juter, Sara"   PRVO JUTRO     Navsezgodaj prebudi, malo Lizo-se-mi-zdi, kikirikanje očeta, da se že nov dan obeta.     Pomežikne še zaspano in pretegne si noge, vidi, da so putke v vrsti, in sprašuje, kam se gre.     »Takšna kurja je navada, preden vrata se odpro, le še kakšen kikirik in se bo na vrt odšlo.«…