Pred vami je NOVA kratka zgodba – bila je napisana v enem, in o enem, od najlepših kotičkov naše dežele. Pa seveda o ljudeh, ki jih rada opazujem. **************************************************************************************************************************************** Sredi gričev z vinogradi naročim pivo … in veliki kapučino. Že od jutra pohajkujem in v fotografski objektiv lovim nekoliko sramežljive bele čaplje, neskončne linije vinogradniških stebričkov, nasade jelš in se izogibam lužam, razmetanim po makadamskih cestah, ki so kot žile pokrajine, ki vodijo popotnike in kmete do polj in vinogradov. Žejna sem, za žejo pa človek ne naroči kozarca vina. Iz zvočnika se kotali tihi Hello, how are you?  Imam se dobro. Tudi danes, ko sem še

Pred vami je NOVA kratka zgodba. Rada opazujem ljudi in razmišljam o njih usodah. Pa vi? ***************************************************************************************************************************************** Dež. Ob tej besedi se, razen kakšnega kmeta, najbrž večina ljudi namrdne. Danes je tak dan – deževen, vetroven, meglen, in človek skoraj ne more verjeti, da je bilo še včeraj poletje. Dobesedno. 25 stopinj, sonce, kratki rokavi, posedanje na zunanji terasi mojega najljubšega lokala, ob reki in pod krošnjami visokih dreves, s katerih so na mize padali oranžno obarvani listi. Danes pa sem komaj našla mizo v notranjosti lokala. Zunaj lije in ni, da bi človek sedel na terasi. Pravzaprav jim spušča streha zimskega vrta in mize ob šipi so ravno tako…