Včeraj sem si v Vitanju ogledala tole zanimivo zgradbo. Precej ambiciozno zastavljena zadeva in moj poklon ideji. Sem pa skeptična, da bo to ratalo tako, kot so si zamislili. Režiser Dragan Živadinov, ki nas je popeljal po zgradbi, ki je še v surovem stanju, je navrgel kopico besed, ki slišijo na: doktorji, vesolje, roboti, znanstveniki, center…. Zanimanje za ogled betonskih sten, če se lahko tako izrazim, je bilo presenetljivo veliko, a besede kuturnika vse preveč tuje, narazumljive, zavite v meglo…. za nas, navadne podeželane, ki si želimo naravnost poravnanih besed. Recimo: “Ne! Teleskopa ne bo.”

Vroč poletni dan.

Že nekaj časa ustvarjam in polnim mapo, ki sem jo poimenovala ZOO za vogalom. Mislim, da je okrog nas obilica živali, ki jim sploh ne poznamo imena ali pa se sploh ne zavedamo, da z nami delijo naš vsakdan in okolico. Neznansko me veseli, da sem doma pravzaprav v predmestju, a vsak dan videvam živali. Danes mi je križal pot lep lisjak z belo konico repa, ki jo je prisopihal iz njive koruze in preko travnika odhitel proti drugi. Še vedno pa sem na lovu za dvema srnjačkoma, ki ju ima “naša” srna. Zadnje čase se mi ne da več zgodaj vstajati. Morda pa ju ujamem v kontra svetlobi zahajajočega…

Nekaj takšnega nastane, če držimo aparat v eni roki in objektiv v drugi roki. Ja, tudi tako se da ustvarit čudovite reči.

Zunaj peklensko pripeka, še bolj, kot včeraj, ko sem bila v službi in smilijo se mi kolegi, ki so danes na terenu na razbeljenem asfaltu. Včeraj je bil dolg dan. Ob 5 in 15 sem na terasi pila kavo. Sosed je že grabil travo in soseda je zalivala vrt. Priprave na dolg vroč dan so se začele že zelo zgodaj. Čakala me je celodnevna služba in potem še veliki večerni finale – praznovanje rojstnega dne pri prijateljih. Naporno, pa vendar nadvse prijetno. Trije rojstni dnevi na kupu niso mačji kašelj, še posebej ne pri prijateljih, za katere se ve, da ti še za domov zavijejo, če tam nisi pojedel toliko…