Pisanja

Zakaj mi ne gremo na morje – 1. mesto na natečaju kratkih zgodb

So v razpisu zapisali, da je Tokratna tema sproščenega duha: “Gremo mi na morje”, in temu primerna – lahkotna in povsem preprosta je tudi moja kratka zgodba, ki sem jo poslala na letošnji natečaj kratkih zgodb, v organizaciji Kulturnega društva VNL (Spletni čas – spletni časopis) iz Izole. Pa vendar je bila strokovni žiriji tako všeč, da ji je podelila 1. mesto.  Zelo sem vesela, saj kratke zgodbe pišem šele nekaj mesecev, in še posebej vesela sem vašega odziva na moje objave, ki jim sledite na spletni strani Pisanja in na FB.

Pred vami je torej NOVA – 17. kratka zgodba Zakaj mi ne gremo na morje. Preprosta, lahkotna, s kančkom humorja.

***********************************************************************************************************************

»Mami.«

….

»Mamiiii!«

Delala se je, da ga ne sliši, saj je danes imel izrazito mama-dan in je že od kar je odprl zjutraj oči, bil siten.

Strgala je mlad krompirček, ki ga je nameravala speči zraven orad, ki so ležale v marinadi. Olivno olje, česen, rezini limone in sveže nasekljan peteršilj, ter nekaj kapelj malvazije, bodo dali ribam izrazitega vonja malce mehkobe in svežine. Danes jih bo dala peči kar v pečico. Bil je sicer precej vroč dan za konec junija in kdo drug ne bi izbral pečice, ki bo še dodatno ogrela prostor, ampak v dnevni sobi je pravkar namestila stojalo s sveže opranim perilom in res si ni želela, da se navzame vonja po pečenih ribah. Čeprav, njej je bil vonj po zapečeni ribi in česnu božanski.

»Mamiiiii, nooo.«

Zajela je sapo in povsem umirjeno, kot da do sedaj sploh ni slišala, da jo kliče, vprašala: »Kaj je Nino?«

Tišina.

‘Jao, mulo!’ včasih ji je res kravžljal živce. Odložila je majhen nožek in si umila dlani. Tanki prosojni olupki mladega krompirčka so se vrtinčili v koritu in se ustavljali na luknjičasti barieri, ki jim je preprečevala, da bi jih tok odnesel v cev, ki se je kljub tej pazljivosti vsake toliko zadelala. Zelenkasto rumena servieta, ki jo je imela zataknjeno preko ročaja pomivalnega stroja, je bila vlažna, a še vedno uporabna. Obrisala si je roke in jo pazljivo razgrnila preko kromirane palice, ki se je vila vseskozi roba lesenega kuhinjskega pulta, ki je spominjal na bel marmor.

Odšla je iz kuhinje in se ustavila pred njegovo sobo. Klečal je na tleh, obkrožen z morjem malih avtomobilčkov, in sestavljal lesene dele nastajajoče dirkaške steze. Svetloba, ki je prosevala skozi zaveso na kateri sta prijateljevala batman in superman, je njegove črne kodre obarvala malodane modro.

Sploh je ni opazil.

Z ramo se je naslonila na podboj vrat in prekrižala roke na prsih. Pravkar mu je uspelo sestaviti nov ovinek in njegov zanosni ‘Yes!’ ji je priklical nasmeh na obraz. Po svoje je bil zahteven otrok, ki je želel njeno pozornost od jutra do večera, a je bil tudi neverjetno radoveden in zvedav. Vse ga je zanimalo in non-stop je postavljal vprašanja. Veliko je vedel, za svoja leta pa sploh.

»No, kaj je Nino? Zakaj si me klical?«

Hitro je dvignil glavo in jo pogledal tako kot da bi se šele v tem trenutku zavedal, da jo je klical. Čez trenutek se ji je nasmehnil in jo vprašal – kot že neštetokrat:

»Mami, zakaj mi ne gremo na morje?«

»Joooj, pa ne že spet,« ni mogla verjeti, da jo zopet sprašuje eno-ta isto, čeprav mu je že desetkrat povedala zakaj.

Prejšnji teden sta bila na obisku pri babici in dedku in tam preživela teden nepozabnih počitnic. Tekanje s prijatelji po zelenih travnikih in skakanje preko plastov sena sta mu bila najljubša zabava. Dedek sicer ni delil njegovega navdušenja, saj je moral seno kar trikrat grabiti nazaj v plaste, a ga je babica le pogledala izpod čela in zadeva je bila urejena. Sosedovi otroci so ga celo vzpodbudili, da je z njimi splezal na jablano, ki je rastla zraven hiše, in bil je neskončno ponosen na svoj podvig. Na vejah so čepeli kot kakšne kure, ki so se sicer raje zadrževale v senci nižjega, a ogromnega bezga, in se pogovarjali o dogodivščinah, šoli in počitnicah. Bile so njegove prve počitnice in bil je vesel, da jeseni ne bo več prvošolček.

Ko jih je gledala skozi okno jo je bilo strah in razlaga očeta, da je tudi sama ure in ure preživela na jablani, na kateri ji je naredil lesen podest, ji sploh ni bila v tolažbo. Pomiril pa jo je prešeren smeh, ki se je vsake toliko zaslišal iz krošnje. A včasih so se tako krohotali, da se je bala, da bo že zaradi tega kdo padel z veje.

Po tednu dni, ko so se vračali proti domu, pa se je začelo ‘Mami, zakaj mi ne gremo na počitnice na morje?’.

Na začetku mu je potrpežljivo odgovarjala in razlagala, a po tednu dni ga je imela že res dovolj. Ni in ni si dal dopovedati, da oni na počitnice pač ne hodijo na morje, tako kot to počno sosedovi otroci, s katerimi si je izmenjeval izkušnje o dogodivščinah, na tistem razvejanem krivopeclju.

Ne, ni se ji dalo. Obrnila se je in odšla nazaj v kuhinjo, da do konca pripravi kosilo. Ura bo dve in mož bi moral biti že kmalu doma.

Krompirček je razporedila po pladnju, ga posula z grobo morsko soljo in potrosila s svežim rožmarinom.  Nanj položila orade in vse skupaj pokapljala z olivnim oljem. Naoljen prst je obliznila in zagodla zaradi okusa, ki je bil sicer trpek, a ona ga je imela rada točno takega. Pečica je bila močno razgreta in kosilo bo naret v pol ure. Mlad kifeljček in riba res ne potrebujeta dolgo.

»Mamiii,« je nenadoma zaslišala za sabo.

»Da ti ne pade na pamet!« ga je prekinila. »Pripravi raje mizo«, skozi okno je zagledala moža, ki je pravkar hitel preko Tartinijevega trga, »tata bo vsak čas doma!«

 

5 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.