Včeraj sem zaključila neko dolgo in čudovito obdobje v mojem življenju. Niti trenutek mi ni bilo žal, da sem se pred 16 leti odločila za pot, ki mi je prinesla marsikaj nepozabnega in neponovljivega. Rekla sem: Ja! Sprejmem,  čeprav mi je šel kar srh po hrbtu, saj sem vedela, da me čaka, vsaj na začetku, precej trnova pot. A, vedela sem, da bo vznemirljiva, edinstvena, še posebej, ker sem ženska. Res je priletelo precej polen, a s časom, ko sem dokazala svojo voljo, vztrajnost in nenazadnje delavnost, se je situacija popolnoma spremenila. Kolegi so me sprejeli in vzeli za svojo. In bilo je super. Nikdar mi ni bilo težko se javit…

Ponavadi jo mahneva z motorjem nekam na jug konec aprila, začetek maja, ampak letos se je zima nekam zavlekla 😉 Sicer pa se vse zgodi z namenom poleg tega pa moj točno ve kdaj me mora posaditi na motor in odpeljati nekam proč in me zrelaksirat. In sva jo mahnila na Pag. Preko Postojne, Ilirske Bistrice, mimo Reke – joj, kakšne avotceste imajo ti tipi, Crikvenice do prve postojanke v Senju. Kavica tik ob morju, sonce in boj z mislimi v katere se še vedno vriva služba. Nad mestecem vidim utrdbo, a nimava časa za ogled. Še dobro, ker se pripeljeva direkt na trajekt za Pag. Super. Nobene gneče – no, četrtek…

Zgodnja jutra so prekrasna. Ko pogledaš v meglo in v njej prepoznaš tisti neznansko rahel rumenkast navdih, ki ti daje slutit, da se morda že kakšen kilometer stran kopajo v soncu. Pograbiš kamero in na lov. No, v resnici je stvar potekala takole. Ta malo sem peljala na zgodnji avtobus, ker se je odpravila v tujino, potem pa se peljem proti domu in volan zavije nekam svojo pot. Hecno, ampak z mislimi sem že bila na poljih, med meglico, ki je zjutraj še tako prijetno sveža. Stopim na zavoro, vzvratna in že rinem avto na neko kolovozno pot. Pograbim aparat in zdivjam na njivo. Matr' kako fajn scena – kot…

  Že nekaj let zbiram pogum posvojiti hrta. Vsake toliko časa brskam po netu in tokrat sem naletela na res prekrasno urejene strani Hrtji svet ki so polne informacij o teh ubogih revčkih. Usoda “odsluženih” angleških in španskih hrtov je kruta do nepojmljivosti. Nepojmljivosti človeške hudobije!! Si upate v Google slike vpisati besedi Galgos dogs? Španci so pravi prasci kar se tiče krutosti. Naj mi pujsi, te inteligentne živali, oprostijo. Ubiti svojega psa zato, ker se ti ga ne da hraniti čez zimo, ker ne ustreza tvojim normam, ker se je poškodoval, ker ni več dovolj hiter, ker … je res bedast izgovor. Še bolj kruti pa so načini usmrtitev. Obešeni visijo po gozdovih,…