Miting Celjskih knezov 2012

Sem imela možnost prvič it fotkat na atletski miting in moram reči, da sem bila strašno važna, ko sem se sprehajala med tekmovalci, sodniki in celo nekaj fotografi.  Tisti pildek okoli vratu ti daje neverjetno moč. A, začetek je bil vse prej, kot vzpodbuden.
Naš SVIT predsednik Marko je razposlal povabilo za fotkanje mitinga, me počakal na Kladivarju in ker nisva našla g. Roka Kopitarja, da bi mi dal akreditacijo za prost vstop, me je Marko popeljal mimo tipa, ki je kontroliral vstop in evo – znašla sem se na tekmovalnih površinah. Iz torbe potegnem aparat, nameščam filter, ker se je ravno takrat pokazalo sonce in slišim za sabo – Brez akreditacije nimate kaj tukaj iskat! – Amm, Roka ni bilo nikjer najti, pa so me poslali kar gor. – Me nič ne briga! Morate ven!…. Halo? Maarkooooo, mene so pa že ven vrgli….. Pridem nazaj…. Tokrat me pričaka v družbi simpatičnega gospoda Kopitarja – Kdo vas je ven vrgl?! – Ma, en tip… Ok, dobim kartico okrog vratu in se malo kasneje široko nasmejim tečnemu sodniku, ki me je  poslal ven.
Tako. Noter sem.  Hmmm, kaj pa sedaj? 
Kopje – uauu, kako leti. Ampak tekmovalke mi nekam niso všeč. Mnogo bolj tipi, ki skačejo s palico. Ker za moj vrat ni najbolj zdravo nagibati glavo nazaj, ni bilo druge, kot da se vsedem na travo in se zleknem. Tip z dvema fotoaparatoma okrog vratu, nekaj kilami objektivov in fensi foto torbo, ki je stal malce stran me je sicer malo čudno pogledal, a sem ga čez minuto, dve že videla sedeti v travi.
Nadaljujem s skokom v višino – bi bile prav fajn fotke, če ne bi bil en zdolgočasen sodnik vedno v kadru. Nikakor se ga nisem mogla znebit. No, pa še malo skoka v daljino – tipi so delali takšne grimase, da sem komaj zadrževala smeh, a jim ne gre zameriti – sem svoje čase tudi jaz kdaj skočila v tisti pesek in vem, da je kar precej naporno. Tek – ko so tekali še mladinci je bilo ok, potem pa je bila svetloba nemogoča. Okrog sedmih zvečer je pač že precej temno, pa še zoblačilo se je.  Kljub temu nekaj zastrašim s flešom, ker pač nimam tistega famoznega 70-200/2.8, in v kader ujamem naše olimpijce.
Največja mora na takih tekmah je, kot sem sama spoznala, obilica reklamnih panojev, ki pokvarijo vsako fotko. Fotografi se temu skušajo izogniti s takšnimi in drugačnimi koti, nastavitvami… jaz pa tik pred koncem zaslišim za sabo glas – Oprostite, za koga pa fotografirate? – Jaz sem pa iz DF SVIT. – Veste, naš uradni fotograf sploh ni prišel, pa bi bili zelo veseli, če bi nam hoteli poslati kakšno fotografijo, ker bi jih potrebovali za sponzorje.  Ha, ha, ha – ni panike – sponzorjev “v ozadju” kolikor hočeš.