Saj imam rada meglo, ampak letos pretirava. Oddirjala sem nekam na višje in potem nisem hotela dol. Zaparkiram pred vikendom kjer me navdušeno pozdravi domači pes in hitim na hribček, da se naužijem pogleda v dolino. Božansko. In potem pride pred hišo gospod, ki mi vztrajno zagotavlja, da včeraj, včeraj je bilo pa res pravljično jutro. Ah, to danes ni nič posebnega. No, prav – ampak zame je čisto dovolj dobro, da bo držalo vsaj do poldneta.  

  Ko vidim zelo starega človeka, ki se še komaj premika, ki nosi težko breme – dobesedno, kot, da leta niso dovolj, imam v trenutku cmok v grlu in največkrat se mi aparat povesi od sramu. Pa vendar – biti tako… trmast še na jesen življenja, je svojevrsten podvig. Ne predati se težavam, bolezni, samoti – najti voljo, zadovoljstvo v preprostih, malih rečeh je tisto, kar manjka današnjemu času. Marsikdo rad reče – Kdor je z malim zadovoljen, si večjega ne zasluži – a, jaz bi raje rekla – Kdor ni z malim zadovoljen, si večjega sploh ne zasluži. Mislim, da slednje velja za večino v tem norem svetu in…

  Še so tu – meni drage breze kljubujejo mrazu z obarvanimi vrhovi krošenj.  

  Ko je narava polna najčudovitejših barv in ko gaziš po šelestečem listju, kot malo dete, bi se moral počutiti krasno, a čutiš, da se v dušo počasi seli tesnoba. Tista mrka temina, ki že skoraj sredi popoldneva začne razpredati lovke, te počasi vleče k sebi in ti zapira veke že na samem začetku večera. Hja, ni drugega, kot da v dvd vtakneš Prevzetnost in pristranost, potegneš k sebi posodo s fino slanimi bučnicami in z nasmehom na obrazu preslišiš tisti znani vzdih: “Pa dobro, kolikokrat si že to gledala!?”