alt
Fotografije

Sprehodni utrinki

 

Ko je narava polna najčudovitejših barv in ko gaziš po šelestečem listju, kot malo dete, bi se moral počutiti krasno, a čutiš, da se v dušo počasi seli tesnoba. Tista mrka temina, ki že skoraj sredi popoldneva začne razpredati lovke, te počasi vleče k sebi in ti zapira veke že na samem začetku večera.

Hja, ni drugega, kot da v dvd vtakneš Prevzetnost in pristranost, potegneš k sebi posodo s fino slanimi bučnicami in z nasmehom na obrazu preslišiš tisti znani vzdih: “Pa dobro, kolikokrat si že to gledala!?” 

alt

alt

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.