VANTAJ

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – kaj je tisto kar v življenju res šteje – no, vsekakot tudi to o čemer govori zgodba. ******************************************************************************************************************* Hitim po pločniku in preskočim lužo – ostanek obilnega nočnega deževja, ki je rodilo oprano sončno jutro. V daljavi zagledam silhueto – nekdo stoji sredi pločnika. Pogledam na uro in pospešim korak. Nervozno si popravim ročaj torbice, ki mi je spet zlezel z ramena. Silhueta stoječega dobiva oblike in barve. Moški – star gospod v bež hlačah, karirasti srajci in s poletnim klobukom na glavi, stoji sredi pločnika in se opira na palico. Dedek ji je pravil špancirštok. Zakaj še vedno stoji? Mu je…

Tako nekako, ja. “V kratki formi pišem, ker sem ženska in nimam lastne sobe in nimam rente, zato da bi lahko pisala dolgo besedilo.” Mirjam Furlan Lapanja

Pred vami je NOVA  kratka kratka zgodba – o kako resnih temah razmišljajo otroci. ****************************************************************************************************************************  Sedela sva na leseni brvi in bingljala z nogami. Dan je bil topel, pred nama pa še dober mesec počitnic. »Misliš, da vrana iz Amerike razume vrano iz Rusije?« sem ga vprašal. Zadnje dni me je okupiralo razmišljanje o vojni in podobnih bolj ali manj resnih rečeh, o katerih so se pogovarjali odrasli. Ni mi odgovoril. Nemara zato, ker si je dal dela s čiščenjem leve nosnice, katere vsebino je nato skrbno spravil v kroglico in jo frcnil v vodo. Ribe so bile navdušene. Potem pa je globoko zavzdihnil: »Ti vedno postavljaš tako težka vprašanja.«…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba, ki bo marsikomu dala misliti. No, vsaj morala bi. ***************************************************************************************************************************************** »Kaj pa, če bi si raje kupila rdeče?« »Pa saj rdeče si si kupila prejšnjič.« »Tiste vendar niso rdeče, ampak oranžne!« je zavila z očmi, zgrožena nad mojo očitno barvno slepoto. »Joj, ne vem, no. Kaj pa, če vseeno vzamem raje črne?« »Črnih imaš že celo omaro,« sem ji poočitala. Zdolgočasenost mojega glasu jo je prizadela bolj kot očitek, da ima doma štiri police črnih obuval. »Veš kaj, kaj pa če jaz raje kupim tisto laneno oblekico, ki sva jo prej gledale, in si izberem rjave? Kaj praviš, a?« je hotela name preložiti…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – tudi o tem, da se počasi daleč pride, da so ovire pač povsod, a se jih da zaobiti, če le vemo kam želimo. ************************************************************************************************************************************** Sedeli sva ob reki v senci mogočnega kamnitega mostu, ko mi je pripovedovala o tem, da ne vidi več smisla. Da ji življenje ni prizanašalo z ovirami, da so ji ljudje pod noge zmetali preveč polen. Ona pa se takrat ni spomnila, da ne rabi ugodit vsem. Metali sva kamne v vodo in opazovali, kako še tako droben kamenček zna razburkati gladino mirne, lenobno tekoče reke. Reka ne da kaj dosti na ovire. Reka se nikoli ne ozira…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – primerna času, ko se vsem mudi. ***************************************************************************************************************************** Hitim po pločniku in preskočim lužo – ostanek obilnega nočnega deževja, ki je rodilo oprano sončno jutro. V daljavi zagledam silhueto – nekdo stoji sredi pločnika. Pogledam na uro in pospešim korak. Nervozno si popravim ročaj torbice, ki mi je zlezel z ramena. Silhueta stoječega dobiva oblike in barve. Moški – star gospod v bež hlačah, karirasti srajci in s poletnim klobukom na glavi, stoji sredi pločnika in se opira na palico. Dedek ji je pravil špancirštok. Zakaj še vedno stoji? Mu je slabo? Pa ne, no. Zdajle nimam časa. On pa kar stoji. Pridem…

Komaj čakam, da tole vele-delo dobim v roke 🙂 Uf, sem kar ponosna, da sodelujem. V preteklem tednu smo bili neizmerno počaščeni, saj smo za svoja dobra dela dobili potrditev s strani predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki je z veseljem prevzel častno pokroviteljstvo nad našim trenutnim vseslovenskim dobrodelnim literarno-umetniškim projektom Pravljičnih 7. S svojim častnim pokroviteljstvom predsednik Republike Slovenije Borut Pahor izkazuje podporo našemu projektu. Veseli smo, da predsednik spodbuja naše ideje, se zavzema za stvari, s katerimi se ukvarjamo in podpira naša prizadevanja. Glavni podpornik projekta je Fundacija ALJAŽEV kRAJ. Če bi želeli postati to tudi vi, pa seveda prijazno vabljeni. Kontaktirajte nas preko FB, IG ali kar tule spodaj…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – ker je ravno tak dan. ******************************************************************************************************* Vedel je, da je storil napako, in želel jo je popraviti. Čeprav … V bistvu je želel le, da mu oprosti, saj si je moral priznati, da je to storil namenoma. In ne enkrat. In zopet bo. Ona pa je le molčala. Kaj pa rečeš človeku, ki ga ljubiš, on pa ti zabije nož v hrbet; in čez nekaj časa še v srce, te ob tem gleda v oči in ti govori, da te ima rad?

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba, ki ni le običajna zgodbica o morju in školjkah. Prepoznate prispodobe? ********************************************************************************************************* Gladina morja je ponavadi zjutraj kot ogledalo, v katerem se opazuje nebo. Razen če je bila ponoči nevihta. Takrat besni, medtem ko mu veter-prijatelj z nagubanega čela umika bele kodre. S peno na ustih požira obalo, na katero hkrati pljuva ostaline školjk, ki so enkrat čuvale skrivnosti, sedaj pa ležijo odprte in neusmiljeno izpostavljene soncu, ki vstaja. Se je bolje potuhniti v njegove globine in razmišljati o novem jutru, ki bo zopet pogladilo morske lase ali si obleči pelerino in iti na obalo pobirat lupine školjk, ki jih bodo otroci po…