• Fotografije,  Pisanja

    Celjski utrinki – posebna izdaja ;-)

    Celjske utrinke sicer objavljam na spletni strani kot foto reportaže, ampak tokratni utrinek je poseben: . Komaj mi uspe se med mizami pririniti do tiste ta zadnje, zraven koša za smeti. Odložim vrečko iz blaga, ki mi služi za torbico, in z eno roko – tisto ta čisto, iščem palomine robce. Po levi dlani se mi konkretno cedi. Kočno – z eno roko izbezati na plano robček niti ni tako enostavno. Pazljivo brišem med prsti. Lepljiva temno rdeča tekočina obarva belino. Trudim se, a mi ne uspeva najbolje. Obrnem dlan – za silo bo. Robec odvržem v koš in že iščem novega. Tudi telefon bo treba očistiti. Zalilo mi je…

  • Pisanja

    Vse je za nekaj dobro

    Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – ko so smeti v življenju lahko le smeti, a tudi kaj drugega. VSE JE ZA NEKAJ DOBRO   Sediva in molče opazujeva kako morje pripoveduje svojo nikoli dokončano zgodbo. Stopala zarivam v mivko in se kot dete veselim, ko se pesek usuje in na plano pokukajo rdeči nohti. Mateja žalostno zavzdihne – že petič – in glavo nasloni na mojo ramo. »Glej,« ji rečem tolažeče. »Ko morje  najbolj upade, se pokažejo najlepše školjke.« Dvigne se in me zabodeno pogleda, hip zatem pa plane v krohot, da se zvrne na tla kot pijana vreča smeti, ki sva jih po plaži nabirali celo popoldne.…

  • Fotografije

    Bronasta medalja – XXIII. CFR

    Saj mi je kar nerodno, ker tako malo objavljam, ampak FB in IG, kjer me tudi najdete, res dasta človeku občutek, da je kaj pokazal svetu in da je to dovolj. A spletna stran je nekaj drugega, poleg tega jo urejujem že reeees dolgo časa. Torej – prejela sem bronasto medaljo za fotografsko serijo Ženska s sončnimi očali. Žirija pa je zapisala: “Tretje uvrščena serija je žirijo prepričala s svojo osebno izpovedjo. S pomočjo digitalne manipulacije je avtorica skozi serijo fotografij prikazala osebno bolečino, gledalcu pa pustila prosto pot, da razmišlja o vzroku in posledicah njene bolečine.”    

  • Pisanja

    Ko nimaš časa

    Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – kaj je tisto kar v življenju res šteje – no, vsekakot tudi to o čemer govori zgodba. ******************************************************************************************************************* Hitim po pločniku in preskočim lužo – ostanek obilnega nočnega deževja, ki je rodilo oprano sončno jutro. V daljavi zagledam silhueto – nekdo stoji sredi pločnika. Pogledam na uro in pospešim korak. Nervozno si popravim ročaj torbice, ki mi je spet zlezel z ramena. Silhueta stoječega dobiva oblike in barve. Moški – star gospod v bež hlačah, karirasti srajci in s poletnim klobukom na glavi, stoji sredi pločnika in se opira na palico. Dedek ji je pravil špancirštok. Zakaj še vedno stoji? Mu je…

  • Pisanja

    Vrane

    Pred vami je NOVA  kratka kratka zgodba – o kako resnih temah razmišljajo otroci. ****************************************************************************************************************************  Sedela sva na leseni brvi in bingljala z nogami. Dan je bil topel, pred nama pa še dober mesec počitnic. »Misliš, da vrana iz Amerike razume vrano iz Rusije?« sem ga vprašal. Zadnje dni me je okupiralo razmišljanje o vojni in podobnih bolj ali manj resnih rečeh, o katerih so se pogovarjali odrasli. Ni mi odgovoril. Nemara zato, ker si je dal dela s čiščenjem leve nosnice, katere vsebino je nato skrbno spravil v kroglico in jo frcnil v vodo. Ribe so bile navdušene. Potem pa je globoko zavzdihnil: »Ti vedno postavljaš tako težka vprašanja.«…

  • Pisanja

    Kaj pa, če?

    Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba, ki bo marsikomu dala misliti. No, vsaj morala bi. ***************************************************************************************************************************************** »Kaj pa, če bi si raje kupila rdeče?« »Pa saj rdeče si si kupila prejšnjič.« »Tiste vendar niso rdeče, ampak oranžne!« je zavila z očmi, zgrožena nad mojo očitno barvno slepoto. »Joj, ne vem, no. Kaj pa, če vseeno vzamem raje črne?« »Črnih imaš že celo omaro,« sem ji poočitala. Zdolgočasenost mojega glasu jo je prizadela bolj kot očitek, da ima doma štiri police črnih obuval. »Veš kaj, kaj pa če jaz raje kupim tisto laneno oblekico, ki sva jo prej gledale, in si izberem rjave? Kaj praviš, a?« je hotela name preložiti…

  • Pisanja

    Reka

    Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – tudi o tem, da se počasi daleč pride, da so ovire pač povsod, a se jih da zaobiti, če le vemo kam želimo. ************************************************************************************************************************************** Sedeli sva ob reki v senci mogočnega kamnitega mostu, ko mi je pripovedovala o tem, da ne vidi več smisla. Da ji življenje ni prizanašalo z ovirami, da so ji ljudje pod noge zmetali preveč polen. Ona pa se takrat ni spomnila, da ne rabi ugodit vsem. Metali sva kamne v vodo in opazovali, kako še tako droben kamenček zna razburkati gladino mirne, lenobno tekoče reke. Reka ne da kaj dosti na ovire. Reka se nikoli ne ozira…

  • Pisanja

    Ko nimaš časa

    Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – primerna času, ko se vsem mudi. ***************************************************************************************************************************** Hitim po pločniku in preskočim lužo – ostanek obilnega nočnega deževja, ki je rodilo oprano sončno jutro. V daljavi zagledam silhueto – nekdo stoji sredi pločnika. Pogledam na uro in pospešim korak. Nervozno si popravim ročaj torbice, ki mi je zlezel z ramena. Silhueta stoječega dobiva oblike in barve. Moški – star gospod v bež hlačah, karirasti srajci in s poletnim klobukom na glavi, stoji sredi pločnika in se opira na palico. Dedek ji je pravil špancirštok. Zakaj še vedno stoji? Mu je slabo? Pa ne, no. Zdajle nimam časa. On pa kar stoji. Pridem…