Je bilo vredno?
Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – o odrekanjih, visokih pričakovanjih in razočaranjih, za katere se izkaže, da to morda niti niso. Vabljeni k branju.
***************************************************************************************************************************
Preko letališke avle sva stopali objeti čez ramena in nasmejani do ušes. Okrog vratu ji je visela težka bronasta medalja, ki je odbleskavala v množico ljudi, ki so jo prišli pozdraviti. Stiski rok, šopki rož, prijazne besede in še marsikaj vzpodbudnega so se vrstili drug za drugim skoraj eno uro. Nato pa sva končno ostali sami.
Odpeljala sem jo proti domu, a prej sva se odločili ustaviti na kosilu, saj se mi je v telefonskih pogovorih preteklih dni vedno znova potožila nad obupnostjo hrane v hotelu, kjer bivajo. Bila je tiho, zato sem poškilila k njej. Zdela se mi je srečna, a bleda in utrujena.
Včasih sva skupaj trenirali. Vsak ljubi dan po več ur. Koliko padcev, nešteto modric in prejokanih solz sva delili nekaj let. Potem pa je nekega dne moja mama rekla Dovolj! Našla me je ležati med prepotenimi športnimi copati pred telovadnico, kjer sem hlastala za zrakom. Med treningom sem dobila astmatični napad in so me poslali ven, dokler ne pridem k sebi. Nihče ni prišel preveriti, kako je z mano – otrokom, le nekdo je poklical mamo, naj pride pome. Še danes sem ji hvaležna za to njeno odločitev, čeprav se takrat niti nisem strinjala z njo.
Novinarji ob veselih trenutkih, kot je današnji, radi vprašajo, ali je bilo vredno. In športniki vsi po vrsti pritrdijo, da je bilo.
Mene pa nihče ne more prepričati, da so najlepša leta, ki jih kot otrok in mladostnik preživiš v svetu, kjer vlada stroga disciplina, diete, treningi ki mejijo na mučenje, urniki z do minute določenimi obveznostmi za vsak dan tvojega življenja, vredni – česa – bronaste medalje? In kaj potem odgovorijo vsi tisti, ki niti te ne dobijo?
Nazdravili sva, ko sem ji zastavila neizogibno vprašanje, na katerega sem si sama odgovorila pred desetimi leti.
»Je bilo vredno?«
Sklonila je pogled in s prsti zaokrožila po robu kozarca, dokler ni jokajoče zastokal.
