-
Ob ribniku
-
Jutranji sprehod
Sobotno jutro, ko večina spi dlje kot običajno, sem jaz vstala precej bolj zgodaj kot običajno. Jutra so poleti tako zgodnja. Ampak, malokatera reč odtehta jutranji mir, hlad in pogovor z naravo. Nov aparat in sposojen objektiv velikosti “krave” (kot ga lastnica ljubkovalno kliče) sta bila le še dodaten motiv.
-
Poljub za lahko noč
Ko se sonce ne ozira na dež in tik pred spanjem poljubi naravo.
-
Zakaj tipi ob sobotah dopoldne čistijo avte?
Pred vami je NOVA – 15. kratka zgodba. Če je prejšnja nekaterim priklicala solze, pa upam, da bo današnja koga nasmejala. ***************************************************************************************************************************************************** »Pa kako ne veste?« »Ja, ne veeemo, noo. Povej nam že enkrat!« so zategnile vse v en glas, da sta se tipa za sosednjo mizo samo začudeno spogledala. Vsak prvi petkov večer v mesecu so imele rezerviran za babji čvek. Ponavadi so utegnile priti, a nobena se ni hudovala in imela pripomb, če katera kdaj ni utegnila. Pivnica ni bila ravno tipičen prostor za nekaj takega, a druščina štirih prijateljic, ki jih je družila zanimiva preteklost in kopica dogodivščin, se na to pač ni ozirala. Korošica, ki si…
-
Gorazd Golob – Črno bela divjina
Sinoči, na prečudovito topel večer, sem bila na odprtju fotografske razstave Črno bela divjina, avtorja Gorazd Golob. Osupljive fotografije, premišljeno izbrani motivi pretežno afriške divjine, ki jim je črno bela tehnika vdihnila prav posebno moč, ter skrbna postavitev Robert Hutinski, so navdušile številne obiskovalce. Na ogled v AQ Galerija, Celje. Priporočam. Na ogled do 15. julija 2019.
-
Piranski utrinki
En čisto kratek skok v Piran in zato le nekaj utrinkov.
-
Lila
Pred vami je NOVA – 14. kratka zgodba. O prijateljstvu med dvema ženskama, ki to morda ni. **************************************************************************************************************************************************** »Boš kavo?« »Kaj?« »Če boš … Eh,« obstala je na sredi stavka in zmajala s sklonjeno glavo. V rokah je držala srebrno kovinsko posodico z napisom coffee in malo žličko, ki jo je uporabljala pri kuhanju turške kave. »Kje pa si z mislimi?« jo je začudeno vprašala prijateljica, ki je prišla na kavo in čvek. »Oprosti,« se je nasmehnila in v džezvo vsula dve krepki žlički, da je omamno zadišalo po kuhinji. Samo ena kava ima tako omamen vonj, zato ji je bila zvesta vse odkar je, v študentskih časih, začela piti…