Pisanja

Lila

Pred vami je NOVA – 14. kratka zgodba. O prijateljstvu med dvema ženskama, ki to morda ni.

****************************************************************************************************************************************************

»Boš kavo?«

»Kaj?«

»Če boš … Eh,« obstala je na sredi stavka in zmajala s sklonjeno glavo. V rokah je držala srebrno kovinsko posodico z napisom coffee in malo žličko, ki jo je uporabljala pri kuhanju turške kave.

»Kje pa si z mislimi?« jo je začudeno vprašala prijateljica, ki je prišla na kavo in čvek.

»Oprosti,« se je nasmehnila in v džezvo vsula dve krepki žlički, da je omamno zadišalo po kuhinji. Samo ena kava ima tako omamen vonj, zato ji je bila zvesta vse od kar je, v študentskih časih, začela piti kavo.

»Imaš kaj smetane?« se je oglasila Lila, njena prijateljica. Tudi ta je bila še iz študentskih časov. Spoznali sta se na faksu, v Ljubljani, že takoj prvi dan, ko je zgubljena iskala pravo predavalnico. Lila je bila eno tako odbito bitje. S čopom povsem na vrhu glave, rdečo pritisnjeno majčko, ki je razkrivala, da ima v popku uhan s križcem, zelenim krilom in oranžnimi škornji, se je res ni dalo zgrešiti. Ampak niso bili vsi te sreče, da bi jim poklonila pozornost. Zakaj jo je njej, ji še danes ni bilo povsem jasno, povedati ji pa tudi ni hotela. Med njima se je spletlo eno tako zabavno razmerje. Razmerje popolnih nasprotij.

Ko je sama hitela na predavanje, si je Lila vzela čas še za tri krepke potege cigarete, ki jo je nato v velikem loku frcnila na zelenico pred vhodom. Ko je bila sama zavita v črn plašč in siv šal, ter si na glavo poveznila še dolgočasno pleteno kapo, je bila ona v karirasti minici in kratki jaknici iz štrlečega umetnega krzna, na odprtem dekolteju pa so se drzno pozibavale zlate verižice z obeski, in vabile poglede. Ko je ona predčasno diplomirala in si poiskala službo, je Lila vzela absolventski staž in dodobra užila svobodno študentsko življenje.

Imeli pa sta nekaj skupnega. Radi sta se pogovarjali. Tudi po tem, ko sta se v solzah in polni obljub, ob koncu študija razšli, sta ostali v stiku. Klicali sta se po telefonu, si pisali sms-e in pošiljali smešna sporočilca preko spletne pošte. Če ne bi Zukerberg naredil fejsbuka, bi ga zagotovo oni dve.

Lila je uživala življenje. Njena strast so bila potovanja. Vsake toliko ji je poslala fotografijo z drugega konca sveta, ko je vsa nasmejana, pozirala pred kakšno lokalno znamenitostjo. Ampak vedno je bila na sliki sama. Enkrat jo je vprašala zakaj, pa je le bruhnila v smeh in rekla ‘Kdo pa misliš, da me slika?’.

Sama si je ustvarila družino, se poročila in živela povsem običajno življenje. Takšno kot so ga od nje tudi pričakovali. Šola, služba, mož, otroci. Njeno življenje se ni moglo primerjati s prijateljičinim in včasih ji je po tihem prav zavidala. Sama nikoli ni bila dlje od hrvaškega primorja, enkrat letno, ko so šli na počitnice. Za zimske je bilo povsem zadovoljivo smučišče v bližini doma.

In tako so minevala leta. Rodila je dva otroka, ki ju je imela neznansko rada, a ji je vsak porod prinesel tudi nekaj odvečnih kilogramov, ki se jih ni mogla več znebiti. Njenega moža to ni motilo. ‘Fajn zgledaš. Za svoja leta’, je pravil, a se je še kako rad ozrl za fitnes divami z neznansko dolgimi umetnimi nohti in narisanimi obrvmi. In napetimi ritkami  v pretesnih legicah. No, njena pač ni bila več taka. Za fitnes ji ob službi, dveh otrocih in gospodinjskih opravilih, enostavno ni ostalo dovolj energije in volje. Pa saj se ji je zdelo, da mu tako kar paše.

»Kaj je zdaj s to smetano? Imaš ali ne?«

»Seveda imam.« je sitno zategnila. »Saj sem vedela, da prideš, a ne? Samo zate sem jo šla kupit, sama je ne pijem.«

V rjavkasto skodelico z drobnim belim potiskom je nalila vročo tekočino, da je pena zaokrožila od roba proti sredini. ‘Brez pene ni kave!’ je pravila, Lila pa je kavino peno vedno znova posnela z žličko in jo stresla na krožnik. Da je bljak, je pravila, in da ti pusti temne pike med zobmi.

Skodelici je postavila na mizo in prisedla nasproti prijateljice. Že kar nekaj časa je ni bilo na obisk. Računalniške povezave uničijo pristno družabno življenje. Fotka skodelice kave, pač ne odtehta vonja, ko ti kavo skuha prijateljica.

»In? Kako si?« je bila radovedna Lila.

»Fajn. Pa ti?«

»Fajn. Iščem službo. Veš za kakšno?« je vprašala in v glasu je bilo začutiti rahel ton slabe vesti. Pri teh letih je menjala že štiri službe. ‘Nisem hodila na oblikovalsko zato, da bom filala police z makaroni!’ je pravila, a od nečesa je bilo treba živet. Nekaj časa je delala v strežbi, se kregala z nadutimi privatniki, ki so, ko so spili kozarec preveč, mislili, da so od boga poslani. Ni dolgo zdržala. Ali nekega jutra enostavno ni več prišla na delo, ali pa so jo, po pritožbah strank, odpustili. ‘Briga me! Mene nobeden klinc ne bo šlatu!’ ji je nekoč zabrusila, ko jo je opomnila, da pa bi morda morala biti malo bolj potrpežljiva.

»Ne vem, Lila. Bom malo povprašala. Ampak, saj sploh ne vem, kaj bi ti rada delala.«

»Oh, veš ti točno kaj bi rada, samo zgleda, da bom prej umrla kot našla kaj primernega!«

»Pšššt. Ne govori tega!« se je tako zgrozila, da Lilo ne bi presenetilo, če bi se še trikrat prekrižala in zmolila Zdravo Marijo. Hkrati pa ji je godilo, da jo je skrbelo zanjo. Že večkrat ji je pomagala iz zagate, saj je vedno znova prihajala k njej. Pravila je, da ne more brez njenih nasvetov in pomoči. Nekoč ji je celo ponudila sobo, ko je kar čez noč ostala brez stanovanja. Njen mož ni imel nič proti.

Pa je že čez dva dni spakirala stvari in ji rekla, da gre, da je imela srečo in je našla že drugo stanovanje. Nikoli ji ni povedala kaj je bil pravi razlog njenega hitrega odhoda. Po tistem je dva dni spala v zatohli čakalnici železniške postaje, ki so jo nedavno prenovili. Povsod je še bil vonj po barvi in laku. Varnostnik jo je najprej želel vreči ven, a ga je nekako prepričala, da z njo ne bo imel nobenih težav. Naslednji dan ji je celo prinesel kavo in sendvič. Sumila je, da en dan starega, pa vendar.

»Šefu sem ravno včeraj rekla, da naj že enkrat da naredit spletno stran firme, pa fejsbuk bi morali imeti pod nujno.  A znaš slučajno ti to naredit?«

Ni mogla verjet, da je prav slišala. Najraje bi jo objela od sreče.

»Seveda znam!« je vzkliknila.

»No, prav. Mu bom jutri rekla naj te kontaktira.«

»Oh, Marta. Pa ti si taka faca!« je jokaje spravljala iz sebe. »Kaj bi jaz brez tebe?«

Nihče ni vedel kako zelo na robu je živela že nekaj časa in čustva so jo popolnoma izdala, kar si ni dovolila nikoli poprej. Vedno se je brzdala, dala drugim vedet, da se ima krasno, da živi točno tam in točno tako kot pravzaprav hoče, zato je prijateljico njena reakcija naravnost osupnila. Jokala je kot malo dete in vsake toliko zajela sapo, ki ji jo je kratil zamašen nos.

Nikoli je še ni videla jokati in ni razumela kaj se dogaja z njo. Njo – Marto. Kajti v njenih prsih se je takrat nekaj prelomilo. Oklep okrog srca je počil in se razdrobil na koščke, ki so se stopili v prijateljičinih solzah.

Usedla se je k njej in si jo potegnila v objem. Poljubljala je njene mehke lase in čutila kako ji bluza postaja vse bolj mokra.

»Oh, Lila, ljubica. Tole bova morali enkrat urediti.

 

One Comment

  • admin

    Preneseno s FB:

    Jadranka Gruden: Taka, kot vse…. odlična…. in že čakam naslednjo….. bom tudi to prebrala s solzami v očeh?
    Vanja Tajnšek: Jadranka Gruden se bom potrudila, da te naslednjič nasmejim. Hvala za komentar ❤️.
    Jadranka Gruden: Vanja, bere se enako lepo… s smehom ali s solzami…. meni so enostavno prekrasne…. 🙂

    Anita Pintar: Mi je všeč..super👏👏…ampak, jaz bi temu rekla dolgotrajno poznanstvo..preveč primerjave kako živita, rahli zametki ljubosumnosti. Prava prijateljica vedno ve, kaj se dogaja, tudi brez besed, ne glede na tako različen življenjski slog. Tudi dve tako različni dušici najdeta skupno pot. Ampak ful dobro napisano in zelo realno..tak pač je.
    Vanja Tajnšek: Anita Pintar zanimivo razmišljanje, ampak očitno sem dobro zavila point zgodbe. Me zanima kdo ga bo prvi prepoznal. 😎😁
    Anita Pintar: Ne vem, jaz mislim, da se je Marta zlomila,ne pa Lila…, ker Lila živi življenje kakor pride, Marta pa kakor naj bi bilo po vseh nenapisanih pravilih…
    Vanja Tajnšek: Anita Pintar ne, ni fora v tem 😉
    Anita Pintar: Mhmm, zanimivo…marsikaj mi pride na misel…bomo videli…:) 😉 😉 Upam, da boš čez nekaj dni napisala point zgodbice…če ne bo kdo prej uganil…sledim..:) 🙂

    Anita Pintar: Boš morala knjigo zgodbic izdat…😁😁
    Vanja Tajnšek: Takoj ko najdem sponzorja 😉

    Biserka Kisic: Luštno in res orng zavito. Imam dve domnevi, a nekako nobena ne sede prav v puzzle. 😉 Ena je namig na moža in dve kratke noči pri Marti, druga pa glede ‘več kot prijateljice’..
    Vanja Tajnšek: Biserka Kisic toplo. Sedaj še sam pogruntaš katera. Hudič je v podrobnostih 😉
    Gorazd Bizjan:Jp, tudi meni nekako sede tale “več kot prijateljice” …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.