Pisanja

Jagodna marmelada

Pred vami je NOVA – 13. kratka zgodba. O tako in drugače deževnih dnevih, o jagodni marmeladi in o mulčku, ki zna ogreti srce.

******************************************************************************************************************************************************

JAGODNA MARMELADA

 

»Mami, greva ven.«

»Pa saj dežuje.«

»Pa kaj potem,« je kujavo odvrnil.

»Bova šla, ko bo nehalo padati,« mu je čez nekaj časa odvrnila, se obrnila na drugo stran kavča in si čez glavo potegnila modro flis odejo, ki se ji je začel parati rob.

Sedel je na stari pisani preprogi, ki je videla že boljše čase. Zlagal je kocke in ustvaril že pravo malo mesto stolpnic v rdeči, modri in rumeni barvi. Začelo mu jih je zmanjkovati. V vedru je imel le še nekaj majhnih, zelenih, ki ni vedel kam jih še naj da.

»Daj, no. Saj čisto rahlo dežuje,« je zopet zasitnaril mami, ki je že od jutra ležala na sedežni in dremala.

Vedela je, da bi morala vstati in mu narediti zajtrk. Kaj zajtrk, kmalu bo kosilo. Ampak njena glava se je odločila drugače. Enostavno ni imela moči. Hotela je le ležati in spati. Spati do večera in potem še naprej. Bilo ji je vseeno. Za vse.

»Lačen sem. Boš kaj jedla?« jo je vprašal, medtem, ko je tiščal skupaj dve zeleni kocki, ki sta mu delali preglavice.

»Ne, nisem lačna.«

‘Kristus! Otrok mene sprašuje, če bom kaj jedla,’ ji je šinilo čez misli. Z neznansko muko se je obrnila in odrinila odejo na spodnji rob, da ji je pokrivala le še stopala. Tako topla je bila in najraje bi se pokrila nazaj. Soba je bila hladna.

Naredila je globok vdih in si s prsti šla čez razmršene lase. Umaknila si jih je s čela in oči in se končna spravila v sedeč položaj.

‘No, saj mi gre,’ je pomislila.

»Lahko ti spečem toast,« se je ponudil njen mali sine, ki, hvala bogu ni razumel njenega bednega stanja, v katerem je bila že nekaj tednov. Vsaj upala je, da je temu tako. Nekje zadaj se ji je vendarle oglašala slaba vest, a ni vedela kako si naj pomaga.

»Ga bom jaz tebi. Prav?«

»Jaaaa!« je bil navdušen. Stekel je v kuhinjo in zaslišala je kako je odprl predal. Pribor je zarožljal. Zatisnila je oči in nagrbančila čelo. Dejansko je čutila telesno bolečino ob slišanem zvoku.

Lase si je potisnila za ušesa, se z rokama uprla v blazino starega kavča in se prisilila k odrivu. Zastokala je od muke. S stopali je poskušala zadeti odprtino natikačev, nato pa obupala in odšla proti kuhinji  bosih nog. Stopila je na košček smokija, ki je ležal na tleh in se uspešno izognila kocki, ki jo je opazila še ravno pravi čas.

Naredila je nekaj korakov, nato pa obstala. V glavi je imela meglo in neskončno si je želela nazaj. Spat.

»Bova jagodno marmelado?« je zaslišala iz kuhinje.

Zmogla je medel nasmeh in nadaljevala s korakanjem.

»Jagodna je najboljša,« mu je odvrnila in se spomnila, da je v hladilniku zadnji kozarček jagodne marmelade, ki jo je skuhala lani, poleti, ko je bila še polna energije in volje do življenja.

Na mizi sta bila dva krožnika s katerih se je smehljal medvedek Pu. Noža je položil na levo stran, na servietki, ki ju je utrgal z role papirnatih brisač. Na sredi male okrogle mize pa je stal kozarček z rdeče-belim kockastim pokrovčkom. Njun zadnji kozarček jagodne marmelade.

Gledal jo je s pričakovanjem pohvale v očeh. Pobožala ga je po svetlih laseh, a zmogla le: »Lepo.« Bilo mu je dovolj. Sklonil se je in izvlekel velik predal v katerem sta shranjevala toaster in nekaj loncev, ter plastičnih posod za shranjevanje živil.

»Čakaj, bom jaz,« mu je rekla, ko se je trudil vtakniti vtikač v vtičnico, a je bila njegova roka prekratka, da bi jo dosegel.

Čez nekaj trenutkov je v kuhinji zadišalo po sveže pečenem kruhu.

Sedel je na belem lesenem stolu z okroglim naslonom in nervozno bingljal z nogama. Ko je predenj položila kos rjavo zapečenega toasta je od veselja zaploskal z ročicama, nato pa napravil šobo ter začel pihati vročo rezino od katere se je vil droben pramen pare.

»Si boš sam namazal?« ga je vprašala, ko je tudi sama sedla za mizo.

»Seveda. Saj že znam,« ji je resno zagotovil in segel po kozarčku.

Ni ji bilo do hrane, a ko je na vroč kruh namazal tanko rdečo plast, se je razširil omamen vonj po jagodah, ki ji je vzbudil tek. Segla je po rezini in jo začela grizljati na najbolj zapečenem vogalu.

»Ti ne boš marmelade?« se je začudil.

»Ne. Danes mi ni do nje.«

»Pa saj jo imaš rada. Sama si jo naredila,« ni nehal.

»Pojej. Potem greva na sprehod,« mu je odgovorila, čeprav ji niti slučajno ni bilo do tega.

Od veselja si je v usta stlačil ves preostanek kruha naenkrat in postal podoben malemu hrčku, ki ga je imel v sobi. Še preden je res pojedel, je skočil s stola in zdirjal v predsobo.

Nemo je zrla na prazna krožnika in nekaj drobtin, ki so ostale. Na njegovem je medvedku Puju delala družbo mala rdeča pika. Obrisala jo je s prstom in ga obliznila.

Pospravila je mizo in se odpravila za njim.

Čakal jo je ves napravljen. Jakno si je zaprl do brade, na nogah je imel visoke pikčaste gumijaste škornje, na glavi pa pleteno kapo s cofom, ki mu jo je prinesel Miklavž. V rokah, pred sabo, je držal sinje moder dežnik z rumenim ročajem. Stal je strumno kot kak vojak, nemo zrl vanjo in se trudil, da se mu nasmeh ni razlezel do ušes. Niti z besedo je ni priganjal naj pohiti.

Sedla je na veliko, z nageljni poslikano skrinjo, in nekako ji je uspelo prezebla stopala spraviti v črtaste nogavice. Skozi desno se je videl noht palca. Segla je po čevljih z debelim podplatom, ki so se ji zdeli najprimernejši za deževno vreme in si nadela termoflis, čezenj pa temno modro vetrovko z violet ježki, ki si jo je kupila lani. Predlani?

Ni se hotela pogledati v ogledalo, ki je viselo na steni. Vedela je, da bi si že zdavnaj morala umiti lase in se spraviti v red. Namesto tega si je tudi sama na glavo potegnila kapo in pod njo skrila kodre las, ki bi jim bilo treba odstriči razcepljene konice.

»Tako. Zdaj lahko greva,« je narejeno slovesno izjavila in poskušala dogodku dodati nekaj zabavnega tona. Izpadlo je bedno, a bilo mu je vseeno. Prijel jo je za roko in pomignil proti dežniku, ki je visel na kovinski kljuki, češ, a nisi nekaj pozabila.

Brez besed je segla po njem in zraven pretirano zavila z oči, kar ga je neskončno zabavalo.

***—***

»Ne! Da ti ne pade na pamet!« mu je zaklicala, ko je videla, da se približuje veliki mlaki. On pa se je le obrnil, ji podaril najbolj sončen nasmeh kar ga je premogel, nato pa sonožno skočil na sredo mlake, da je v trenutku ostala na pol prazna.

Nenadoma je odložil dežnik, počepnil, da je zadnjico skoraj namočil v vodo, in z rokama segel v mlakužo.

»Mami! Mami!« je kričal, ko je tekel proti njej.

Ustavil se je tik pred njo, ves zadihan in rdeč v lica. Vlaga mu je privihala lase ob rob kape in njegov obrazek je bil angelski.

Začudeno je pogledala, ko ji je pod nos pomolil dlani. Bilo je očitno, da v njih nekaj stiska.

»Poglej!«

Bila je še slabe volje, deževen dan je naredil svoje, in ni se ji ravno dalo ukvarjat z mokrimi kamenčki, ki jih je tako rad pobiral vsepovsod kamor sta hodila. Imel jih je polne žepe in prav paziti je morala, preden je dala prat njegova oblačila.

»Mami, poglej vendar,« je skoraj moledujoče rekel.

‘No, prav,’ si je rekla in sklonila glavo, da vidi kaj je našel.

V tistem je razprl roke in iz objema dlani je, z glasnim regom, skočila mala zelena žaba.

Ni se mogel spomniti kdaj je nazadnje slišal mamin smeh.

One Comment

  • admin

    Ko dobiš po mailu takšno sporočilo:

    “Všeč so mi tudi vse tvoje zgodbe. Vsakič, ko jo objaviš, jo preberem in ravno Jagodna marmelada me je spomnila na našo K****, ki je na žalost ni več in sem ob branju jokala, ko sem se spominjala teh trenutkov utrujenosti, zbiranja volje, da vstaneš in greš z otrokom naprej… Hvala ti za vse te zgodbe- otroške in odrasle…. Mislim, da bi lahko izdala še kakšno knjigo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.