Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – o neki kavarni, časovnem stroju in vonjem po rogljičih. ************************************************************************************************************************ Všeč mi je, ko natakar vsake toliko s pogledom prečekira stanje gostov, tudi tistih že postreženih. Sedim v prenovljeni kavarni, v udobnem sivem fotelju ob steni, ki mu domišljavo pravim moj fotelj. Oprema je ostala ista, a postavitev je drugačna. Ni mi povsem všeč. Mislim, da tudi ostalim gostom ni – zakaj bi sicer prestavljali stole in mize, jih zvlekli na obrobje prostora, da je na sredini nastala konkretna praznina z eno samo osamljeno mizico, ki kriči od strahu in ki pride prav le natakarju, da nanjo odloži pladenj? Zaprem oči in…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – ko so smeti v življenju lahko le smeti, a tudi kaj drugega. VSE JE ZA NEKAJ DOBRO   Sediva in molče opazujeva kako morje pripoveduje svojo nikoli dokončano zgodbo. Stopala zarivam v mivko in se kot dete veselim, ko se pesek usuje in na plano pokukajo rdeči nohti. Mateja žalostno zavzdihne – že petič – in glavo nasloni na mojo ramo. »Glej,« ji rečem tolažeče. »Ko morje  najbolj upade, se pokažejo najlepše školjke.« Dvigne se in me zabodeno pogleda, hip zatem pa plane v krohot, da se zvrne na tla kot pijana vreča smeti, ki sva jih po plaži nabirali celo popoldne.…