Včeraj sem ta malo odpeljala v šolo nato pa si privoščila obisk parka. Prisežem, da še nisem slišala takšnega ptičjega živžava. In toliko različnih melodij, da sem kar stala in poslušala. Ne, ni res, celo poskušala sem posneti en’ga prav posebnega ptiča, ki mu žal ne poznam imena, a njegovo oglašanje je bilo tako zapeljivo in koketno, da sem se začela naglas smejat. Upam, da ni kdo posnel mene. Res je bil pravi šarmer. Posnela sem še fotko za ponedeljkovo srečanje SVITovcev, na temo “pari”, nato pa se odpravila po poti mimo “ribnika” (bazena, nekaj okroglega pač iz česar so pravkar čistili listje). Pod drevesom je zopet nekaj zašumelo – najbrž…

  Moj (bivši) šef ima navado, ko mi pošlje mail s planom dela za naslednji mesec in množico spremljajočih informacij, da le-tega popestri s kakšnim vzpodbudnim, včasih toležečim, včasih popopranim… citatom ali pregovorom. In danes je dodal citat Dostojevskega, ki pravi: “Če si se napotil proti cilju in se med potjo začel ustavljati, da bi kamenjal vsakega psa, ki laja na tebe, ne boš do cilja nikdar dospel.” Pojma nimaš kako si zadel vzdušje zadnjih dni in kako se strinjam s tabo, se pravi z Dostojevskim.  

  Zopet je bilo krasno jutro.  So me zadnjič v društvu “sprovocirali”, da sem šla tudi letos pogledat velikonočnice, čeprav imam njihovih fotk na kupe.  Bila sem pre-pozna ali pa je le kriva suša – ni jih veliko pa še tisto kar je, je precej spufano in suho.  No, z malo truda se kljub temu najde kakšen lep zorni kot. Takole izgleda letos: takole pa je bilo lani: Sicer pa mi je društveni kolega Robert Gajšek poslal en lep link, na katerem si lahko preberete legendo, kako je velikonočnica sploh prišla v te kraje. Sama sem prvič slišala zanjo.  

  Kako in kdaj se je pravzaprav začelo? Tam nekje leta 1857, ko so se postavile pokonci ameriške ženske, jim 1917. sledile ruske in nekje vmes tudi evropske. Dolgo je že od takrat, pa vendar… šele tedaj?! Ja, ženske smo neverjetno potrpežljiva in vzdržljiva bitja, ki v sebi skrivamo skrivnost. Slavni Stephen Hawking, ki so ga nekoč povprašali o skrivnosti vesolja je izjavil nekako v stilu, da je največja skrivnost vesolja pravzaprav ženska. Ima kar prav, saj včasih niti same ne vemo zakaj smo tako odreagirale, zakaj nekaj prenašamo in trpimo, zakaj odpuščamo in zakaj ne moremo odpustiti za nobeno ceno, zakaj ranimo in zakaj ljubimo… Imejte se rade in nekaj časa ter ljubezni zadržite zase. Slišite?…