Fotografije

Intervju z mano – Face iz moje Knjige obrazov

Nataša Gerkeš, znana novinarka, je na FB objavila precej obsežen intervju z mano, in ga uvrstila v svojo zbirko Face iz moje Knjige obrazov.

Hvala, Nataša.

Vanja Tajnšek – Cenim ustvarjalnost

Vedno znova se čudim, koliko zanimivih ljudi nas obdaja. Ena takšnih je Vanja Tajnšek, Celjanka, ki se ukvarja s fotografijo, piše za otroke in odrasle, obvlada borilne veščine, reiki, je mama in partnerka. Vodila je mobilni carinski oddelek v Celju in bila šestnajst let edina ženska v Sloveniji na takšnem delovnem mestu. Danes je zaposlena na Finančnem uradu Celje.

Na FB me je očarala s fotografijami, ki jih objavlja. In s priznanji, ki jih zanje prejema. Ko sva se pogovarjali v nedeljo zvečer, se ji je mudilo. Nogometno tekmo med Hrvaško in Dansko si je želela ogledati. A ker ji beseda teče hitro, je natrosila v slabi uri veliko zanimivosti o sebi, zato sem jo na ogled tekme izpustila že med prvim polčasom.

Fotografirati komarja v levo oko

Že od otroštva jo spremlja ljubezen do fotografije »Fotografija je bila moja želja že v mladih letih, ko sem si rekla, da si želim slikati komarja v levo oko. Makro fotografija me je zanimala od nekdaj, a ni bilo denarja za opremo.«

Ko ji je bilo osemnajst let, je za rojstnodnevno darilo prejela fotoaparat, ki pa »me je tako zafrkaval, da me je čisto minilo,« se smeje. A ko ji je njen fant kasneje kupil zrcalno refleksni fotoaparat, se je s fotografijo pričela ukvarjati resneje. »Fotografske opreme ni nikoli dovolj, to je nikoli končana zgodba,« pravi. Takrat se je torej vse šele pričelo.

Najraje fotografira naravo, kot večina, doda. »A se na to ne oziram, saj fotografiram zaradi sebe.« Pred sedmimi leti se je priključila celjskemu Društvu fotografov Svit, za katerega pravi, da je najboljše v Sloveniji. »Sprejeli so me in tam sem se naučila gledati fotografijo.« Gledati, se začudim. »Ja, da preden škljocneš, zaokrožiš z očesom po kadru, da vidiš kaj je OK in kaj pač ne. V Svitu so me naučili »delati« fotografijo, tehnikalije se lahko naučiš sam.«

Pridobila je naziv F1, temu sledita le še naziv kandidat za mojstra fotografije in nato mojster fotografije. V Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost FIAP ima naziv AFIAP. Fotografije je v preteklosti pošiljala na natečaje in bila opažena ter večkrat nagrajena. Danes raje sodeluje predvsem na slovenskih foto natečajih. Zakaj? »Ker vem, koliko dela je s pripravo le-teh in ker je treba biti v podporo domačinom. Za ego so nagrade na mednarodnih natečajih dobre, je pa drago sodelovati. Trideset do štirideset evrov odšteješ za en natečaj, ta denar sedaj raje porabim za kaj drugega. Za nakup objektiva, ali pa komu plačam položnico.«

Natečajev za digitalno fotografijo je vse več, saj vse več ljudi fotografira, pove Vanja. Na natečajih s sodelovanjem pridobivajo točke, ki štejejo za pridobivanje fotografskih nazivov. Zato so ti vse bolj razvrednoteni, ugotavlja.
Vanja je bila najbolj vesela, ko so nagradili njene fotografije iz serije Čudežna polja. »Za to sem uporabila fotografsko »tehniko potega«. Gre za abstraktno fotografijo, ki pa je še vedno fotografija narave in ni obdelana v fotošopu.« Serijo Čudežna polja nadgrajuje še z dvema: Čudežni travniki in Čudežni gozd.

Danes smo že vsi fotografi, pravim. S pametnimi telefoni fotografiramo, objavljamo. »Res je,« pritrdi Vanja in nič ni narobe s tem, doda. »Tudi sama ga pogosto uporabljam. Prej sem leta in leta ves čas povsod s sabo nosila fotografsko torbo in imela že resne težave z vratno hrbtenico. Sedaj imam Huaweijev telefon, s katerim lahko narediš noro dobre fotke, Te fotografije so povsem v redu, ko jih pogledamo na računalniku. A če bi jih hoteli razviti in jih poslati na foto natečaj, bi tam pogrnili.«

Ljudje fotografije računalniško vse bolj obdelujejo, se malo pritožim. »Nič hudega,« me pomiri. »Tehnika se razvija. Včasih so fotografi obdelovali fotografije v temnicah. Sedaj se to dela v .t.i. digitalni temnici, zato je opcij neskončno več. Bolj me moti, da praktično ni več fotografij brez dodanega filtra. To me moti – npr. nenormalno saturirane pokrajine.«

Vanja rada pripravlja serije fotografij. Že nekaj let dela serijo Celjski utrinki. »Motivov je neskončno. Zadnjič sem odkrivala dvorišča v mestu. Kjer se mi je zdelo, da so največje luknje, sem vstopila. Bila sem presenečena nad pogledi, ki so se odpirali. Dvorišča te znajo presenetiti – ali so svinjsko zanemarjena ali pa so male oazice. Ko greš po ulici in ko odpreš vrata, si vedno presenečen. Fotografsko nosi vsako dvorišče svojo zgodbo. Je pa dejstvo, da ko narediš fotografijo nečesa lepega, to ne pusti tolikšne sledi, kot jo pusti žalostna fotografija. Slednje odpirajo zgodbe. Če greš iskat dušo mesta, je nove zgradbe nimajo. Ko fotografiraš okrušeno fasado, leseno staro okno in mačka, ki sedi na okenski polici, vidiš zgodbo, ki je na brezhibnem, novem, belem plastičnem oknu ni.«

Lani je bila odmevna njena fotografska razstava Vanja RAW v Celjski kulturnici. Raw je v fotografskem žargonu sinonim za surovo fotografijo, ima pa tudi vsebinski pomen. Raw fotografija je družbeno kritična. In Vanja se v njej zelo najde in znajde.

Sodeluje tudi s fotografsko revijo Digitalna kamera, ki izhaja v Celju. Ponosna je, kadar objavijo njeno fotografijo. Občasno se jim pridruži tudi na fotografskih izletih po Evropi. Zanimivi so zato, ker se maksimalno prilagodijo fotografom, poznajo lokacije in nudijo dovolj časa za fotografiranje.

Zaspančki.si

Fotografije Vanja objavlja na svoji spletni strani zaspancki.si. Ko jo obiščete, se v njej skriva prava zakladnica Vanjine ustvarjalnosti. Pesniški blog, foto blog, prebliski, raw fotografija, stran pa Vanja brezplačno daje tudi na posodo. Tistim, ki se jim ne ljubi imeti svoje strani, ali ne vedo, kako in kje bi objavili svojo ustvarjalnost. Takšnim odstopi enega od zavihkov svoje spletne strani.

Vanja rada in res izvrstno fotografira. Fotografije pogosto pospremi z zapisi. »Pišem hudomušno, ostro.« Fotografije iz serije Vanja RAW z zapisi načrtuje izdati tudi v knjižni obliki.
V knjižni obliki pa je že izdala zbirko otroške poezije o deklici LiliLulí. »To je zvedava, nagajiva frkljica, rdečelasa-čarovniška-skoraj-najstnica, ki si želi kar najhitreje odrasti,« jo opiše Vanja, ki tudi pesniško ustvarja. »To so povedne pesmi, daljše, tudi poučne, nagajive. Puščam ji nagajivost, ker je ta otrokom všeč in ker je super, če le ni vmes zlobe. V vsaki pesmi je poučna nota.«

Piše tudi poezijo za odrasle in jo objavlja na portalu Pesem.si. Trenutno dela izbor pesmi o kuri Lizi. Gre za družbeno kritično poezijo na temo človeških pomanjkljivosti v naši, slovenski »kuri«. »Z vztrajnostjo se daleč pride. Z vezami pa lažje.« je ena izmed pesmi, iz nabora teh pesmi za odrasle, ki pa bi jih lahko brali tudi otroci, pravi Vanja, in v njih našli tudi oni kaj zase.

Sicer pa pesmi piše že od otroštva. Nekaj jih je objavila v revijah Ciciban in Cicido ter se opogumila, da izda knjižni prvenec. To je bila pred osmimi leti zbirka otroških pesmi Zaspančki – zakaj se ti ni treba bati teme. »Lepo se je prodajala. Opremljena je bila s filigranskimi ilustracijami odlične Mojce Fo. Ko sem ji ponudila pesmi v ilustriranje, je delo takoj sprejela. Bila sem navdušena. Ker je bila knjiga zato tudi na pogled zelo lepa, je šla dobro v prodajo,« pove Vanja, ki meni, da se ravno pri otroški literaturi za nakup ljudje pogosto odločajo tudi glede na to, kako jih na prodajnih policah nagovorijo likovno.

Zaspančke je lani dala prevesti v angleščino, sedaj so naprodaj tudi preko Amazona.

Mnogo odtenkov ženske

Vanja je ženska v mnogih odtenkih. Nekaj se jih preliva v polju ustvarjalnega. Nekaj v polju ezoteričnega in nekaj v polju uniformiranega.

Po osnovni šoli je izobraževanje nadaljevala na srednji šoli za promet v Portorožu, nato na višji prometni šoli, ob delu pa pridobila še visokošolsko izobrazbo. Ves čas je bila zaposlena na celjski carinski izpostavi. Šestnajst let je bila edina ženska v Sloveniji, ki je vodila carinsko mobilno ekipo. To je bil moški tim in bilo je super, pove danes. »Moj direktor je stal za mano, a sem se kot ženska morala mnogo bolj izkazati. Delo je bilo fantastično, a težko in nevarno. Moj oče je bil policist in uniforma mi je bila blizu. Že med šolanjem sem med počitnicami opravljala počitniško delo na področju varnosti. Želela sem si postati kriminalistka, a takrat so ženske izredno redko sprejemali v svoje vrste.«

Podrobneje o nekdanjem delu v mobilni enoti danes ne govori. Pred leti je v intervjuju za Dnevnik o svojem delu povedala nekaj malega: »V naši ekipi nas je osem, poleg mene še sedem moških, družbo pa nam dela službeni pes špringer španjel, dresiran za iskanje mamil. Da mi je uspelo pridobiti spoštovanje, sem morala biti na marsikaterem področju najmanj tako sposobna, kot so oni. Ko se enkrat izkažeš in ko vidijo, da te ni strah, potem ni več problema. Če je treba splezati na streho tovornjaka, fantje vedo, da bom to storila, in mi potem to prikrajšajo in opravijo sami. No, malce me le pazijo (smeh).

Med fanti malokdaj nastopim v vlogi šefa, v prvi vrsti smo kolegi. Ko pa se dejansko zaostri z določenimi strankami, takrat nastopim kot šef. S tem v bistvu fantom krijem hrbet, kar na terenu zelo veliko pomeni. Stranke so včasih zelo naporne: kričijo, se pritožujejo, grozijo, in tako v ekipi pazimo drug na drugega. Pri tem se zelo izogibamo verbalnim, še bolj pa fizičnim konfliktom.«

Je morala kdaj uporabiti orožje, jo vprašam. »Ne, sem pa bila enkrat hudičevo blizu temu. Treba je, če je le mogoče, opraviti z retoriko. Tujci, ki smo jih ustavljali, so pogosto name gledali pomilovalno, tudi znoreli so včasih, v smislu, kaj jim bo pamet solila ženska.«

V službi, pravi, je imela pred leti grd dogodek, krivičen, pa je šla na drugo delovno mesto. »V mobilni enoti smo delali od 8 do 16 ur dnevno, potem pa sem šla sedet v pisarno in delala osem ur dnevno. Pa sem se odločila, da opravim še magisterij iz managementa vseživljenjskega izobraževanja. V službi delam z ljudmi, s tujci, in mi to znanje zelo koristi.«

Kako ji je uspevalo ob takšni službi, študiju ob delu in dveh hčerkah opraviti še s številnimi hobiji? »Ko sem delala še dolge turnuse, sem imela pogosto proste ponedeljke, ali pa na primer prosta jutra. Hčerki sta bili v šoli, partner v službi, jaz pa sem imela čas zase in za ustvarjalnost. Zdaj lahko ustvarjam samo popoldne in zvečer. Vedno, ko sem delala na terenu, sem imela s sabo fotoaparat, in sem mimogrede fotografirala še zase. Polje sončnic, na primer, prebujajoče se jutro, naravo. Oko sem tako izurila tudi fantom iz svoje ekipe, da so mi kolegi včasih, ko sem bila zjutraj prosta, poslali telefonsko sporočilo: »Škoda, ker nisi v službi, veš kako lep sončni vzhod je.« Ja, ko izuriš oko, opaziš stvari, ki jih drugi ne vidijo.«

Mojstrica reikija

Kot da vse to še ni dovolj, se Vanja ukvarja tudi z reikijem. »Pred leti sem spoznala mojstra reikija, ga skoraj pol leta prosila, če bi me vzel v uk in po ogromno razgovorih, mi je ugodil. Učil me je sedem let, do mojstrske stopnje. Zastonj! Sicer pa mi je “mejna” tematika zelo všeč. Z njo me je seznanil že moj oče, ko sem bila še čisto majhna. Na njihovi domačiji, ki je že takrat imela več kot sto let, so namreč imeli poltergeist.

Tudi razna zamolčana zgodovinska dejstva, o katerih piše Fani Okič, me izredno zanimajo. In zelo me motijo ljudje, ki pravijo, da nekaj ne obstaja, da je nemogoče, samo zato, ker oni tega pač ne razumejo.«

Poltergeist, zastrižem z ušesi? »Poltergeist je povezan s paranormalnimi pojavi – no, vsaj tako jim pravimo, ker ne vemo izvora hrupa, ropota, premikov stvari. V konkretnem primeru se je izredno glasen ropot najprej zaslišal na podstrešju, se premikal po stopnišču v vežo, kjer se je običajno ustavil oziroma končal v stari leseni skrinji, ki so jo tam imeli. Zanimivo mi je bilo dejstvo, da se menda tega ni nihče bal, niti otroci. Bili so celo tako prefrigani, da so v skrinjo dali zajce. Ti so v strahu cvilili, ampak sicer se z njimi ni zgodilo nič hudega.«

Imaš tudi sama kakšne tovrstne izkušnje, jo pobaram. »Imam nekaj. Na primer, enkrat se mi je za nekaj minut odprlo tretje oko. Videla sem stvari in čutila nepojmljivo lepe občutke. Ali pa letos na Portugalskem. Ko sem stopila v najstarejšo katedralo v Lizboni, sem fizično čutila, kako me je objela neka energija. Začela sem noro jokati. Prav hlipati, in nisem vedela zakaj. Noro, ti povem. Na mestu te katedrale je stala nekoč mošeja, ki so jo Portugalci porušili in pobili vse, ki so jim takrat prišli pod roke. Očitno so na tem mestu še vedno entitete, morda v opomin, morda iščejo tolažbo, pravico … morda tam pač bivajo. Potolažila sem se šele, ko me je moj odpeljal iz cerkve. Je pa zanimivo, da je tudi vodič rekel, da mu gre v tej cerkvi včasih kar na jok. Sama nimam nekega posebej simpatičnega odnosa s cerkvijo, vsekakor pa verjamem, v “nekaj nad nami”.«

V obdobju, ko je intenzivneje prakticirala reiki, je energije čutila zelo močno, se spominja. »Sedaj sem malo iz prakse,« se zasmeje ter resno doda: »Misel ima izredno moč!«
Sicer pa je Vanja mama dveh že odraslih hčera. Ena šteje 26 in druga 22 let. Starejša je imela ravno te dni zagovor magisterija iz industrijske farmacije. Mlajša pripravlja diplomo s področja grafike in medijev. Ona je bolj računalniški tip, pove Vanja. Obe navdušeno fotografirata. Tudi Vanjin partner odlično vidi motiv za fotografijo, a se mu ne da ukvarjati se s tem, pravi Vanja.

Sicer pa je zadnje čase malo lena, pravi zase. Veliko časa, ki ga je prej namenila ustvarjanju, ji jemljejo socialna omrežja, Facebook in Twiter. Slednji ji je še posebej všeč, ker te prisili, da z malo besedami poveš veliko.

S sabo vedno nosi majhno beležko, v katero si pribeleži hipno idejo, čustveni vzgib. »Nek dogodek te razjezi, ali pa kaj preberem v Uradnem listu, kar mi dvigne pritisk. Takrat bruhajo besede. Mi je vseeno, če sem kritična, saj vem, da ni nič kar napišem, zlonamerno. Mi pa dvignejo pritisk absurdne birokratske zadeve. Prepričana sem, da bi moral biti prav nad pravom. Če je zakon napisan neživljenjsko, ga je potrebno spremeniti. Takoj. Plače jetnikov so prenizke? Halo? V restu so! Vse kar je prav,« se huduje.

V prostem času se rada sprehodi skozi mesto. »Celje mi je všeč, ker je malo in obvladljivo. Všeč so mi sobote v Celju, ko se srečujemo v mestu, na tržnici. Poleti je res dobro vzdušje, veliko je dogodkov.«

Kaj od ponujenega izbere? Različno, odvrne, všeč so ji različne glasbene zvrsti. »Tudi če mi nekaj ni všeč, pa spoštujem tistega, ki je to ustvaril,« pravi. »Ceniti je treba ustvarjalnost. Včasih so se zmrdovali nad Heleno Blagne. A ona je napolnila dvorane. Nekdo, ki mu to uspe, zasluži spoštovanje,« je njeno vodilo, ki ga je privzgojila tudi hčerkama.

Zase pravi, da je individualistka. Ima prijateljico, na katero se lahko zanese, a ji ni problema biti sama, saj ima toliko idej, da je njeno življenje polno. Trenutno se ubada z mislijo, kako najti pokrovitelja, ki bi financiral serijo njenih fotografij Čudežna polja ( na fotografijah spodaj). Rada bi jih predstavila v natisnjeni obliki, v res velikem formatu, recimo dimenzije pet krat tri metre. Potem pa da bi bile na ogled v kakšni galeriji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.