Ja, zdravje se mi definitivno izboljšuje saj se mi že da  “plaziti” po sosednjem travniku. Problem je le v tem, da mora človek v službo, ravno takrat, ko se počutje končno spravi v red in se ideje kar gnetejo v glavi. 😉  Prednost moje službe pa je k sreči to, da imam kakšen dan med tednom prost  – kar sicer pomeni, da moram tisti dan največkrat oddelati med vikendom ali ponoči. Smešno, kako se na tak dan počutim kar malo zarotniško, kot da imam dopust in to samo zase, kot da mi je nekdo častil proste ure, ker ve, da uživam v jutrih in fotografiranju – ja, pa ja de. Ampak je fino priti…

  Sonce in moj dragi, sta me povabila na sprehod in takšnega povabila se enostavno ne sme zavrniti, še sploh, če se tvoj najdražji ponudi, da ti bo nesel fotografsko torbo 😉 

  Že nekaj časa sem brez volje do fotografiranja. Govorim si, da zato, ker me daje zdravje. In le-to mi pride prav, ko del mene razmišlja, da bi bilo dobro vstati navsezgodaj in že končno narediti kak pameten posnetek in mu drugi del mene odgovori, da saj bi, ampak so rekli pametni ljudje v belem, da moram počivati, se ne razburjati… Bom počakala na pravo jesen, tisto obarvano, rdeče oranžno, ki daje tako lep kontrast meglam, ki naj bi bile nekaj zoprnega, a so v resnici nekaj najbolj čarobnega. Ko je v dolini siva megla in je jutro prav morbidno, se odpraviš nekam na višje, se dvigneš nad njo in tisto…

  V avgustu sem bila nekaj dni v Švici. Še vedno je takšna, kot je bila v mojem otroškem spominu, ko sem tam preživela kar nekaj časa. Krasno lepa in skoraj sterilno čista dežela, polna jezer, gora, rek, cvetja, travnikov, krav, ki se pasejo vse od dobrih 2.400 metrov, pa vse do vrat mest. Tudi konjev je veliko in ladij, ki plujejo po jezerih, a so le-ta še vedno tako čista, da se ljudje kopajo praktično povsod vzdolž obale. In njihove gore in prelazi – res čudovito. A, tule bom prikazala nekaj reči, ki so mi res padle v oči in ki bi morale dati misliti marsikomu:  Zgodovino cenijo in jo ohranjajo…