Preden umre moja vas

V petek se vesela, z mislijo na prosti teden, peljem proti domu, ko me je, malo pred ciljem, skoraj kap. Podrli so sosedovo, skoraj 200 let staro, hišo. Zopet mi je prišla na misel tista moja, ki se mi utrne ob modrovanju vedno ta istih hohštaplerjev: "Danes si, jutri te ni." Še zjutraj je stala in sedaj je ni več. Ni je več 🙁
Danes je bilo lepo jutro in zato sem po zajtrku vzela v roke aparat in jo mahnila po ulici, če se ji sploh lahko tako reče, da ovekovečim tiste detajle, ki so kljub nekaterim pomislekom, še kako lepi. Zakaj? Ker pripovedujejo zgodbo. Najprej je novico o mojem pohodu sčvekal tale ptič in seveda kar naenkrat ni bilo nikjer nikogar. Čveka!

Nato sem srečala dve sosedi, ki sta se, za čudo, bili pripravljeni slikat. Fajn 🙂 Ponavadi je tako, da bi vsi gledali fotke drugih, slikal pa se nihče nebi.  Sta rekli, da prideta na mojo razstavo, ko jo naredim.

In nato so motivi kar padali: