Evo, komad za katerega sem navijala na EMI. O obupnem zvoku na prireditvi govori odmevni članek Janez Križaj, (“… o zanikrnosti oblikovalcev zvoka, ki ne zmorejo kontrolirat razmerja med vokali in matricami – močni vokali so, zaradi nezadostne spremljave, izpadli histerično pretenciozni …”), zato je toliko bolj v užitek poslušati TOLE verzijo, ki jo delim z vami.

Pravijo, da kdor veliko ve, malo verjame.  Pa jaz sem pravi vedež!

Peticija za ukinitev ocen? Kaj pa kombinacija? Se spomnim primera, ko je v srednji šoli učiteljica matematike sošolcu rekla:”Pisal si enko. Ampak tokrat je to res dobra enka.”  

Jaz: Veš, tisti stric s konca ulice je umrl. Ona: A, ni on že enkrat umrl?

  Vse več debat je o tem, da bi morali plačevati za vstop v narodne parke, oglede slapov, izvirov… Da je potrebno omejevati število turistov … Veste kaj. Nihče, ampak res nihče, ne bi smel domačinom, in s tem mislim Slovencem, kakorkoli omejevati ogleda lastne dežele. Modona, no! To je moja zemlja, moja dežela, moj dom. Klinc, če en Američan ne bo videl slapa Kozjak, ampak domačinom to mora biti omogočeno, da ne rečem, dovoljeno. In to zastonj. (Pa ne bi sedaj o kolesarjih brez čelade in luči, planincih v natikačih …)

    Dva znaka, da sem imela prekratek dopust:  Geslo za vstop v službeni računalnik sem uganila v 2. poskusu, imam samo 32 službenih mailov.    

  Moj: A boš probala, če je moj sladoled boljši od tvojega? Jaz: Noben sladoled ne more bit boljši od nutelinega!    

  Če si tajni agent dveh držav in te pospravijo, je nedolžna tista država, ki ji prvi uspe obdolžit drugo.