Pred vami je NOVA zgodba. Utrinki nekega sobotnega dopoldneva, ki sem jih napisala v toplem objemu kavarne. Celjani jo bodo prepoznali in se morda celo našli v njej. Ampak lahko bi se zapisala kjerkoli. ***************************************************************************************************************************************** Primem za kljuko in v notranjost potisnem težka kavarniška vrata. Objame me toplota prostora, ki diši po praznikih in je polna ljudi. K mizam vabijo stoli in fotelji povsem različnih oblik, materialov in barv. Turkizno moder dvosed, ki v družbi še dveh foteljev kraljuje sredi prostora, je prost, a se mi ne zdi fer, da ga zasedem – sama sem, zato si izberem prostor ob steni. »Kava?« »Ne, hvala. Danes bom čaj. Saj še imate…

Za tiste, ki nimate IG profila kopiram besedilo znane knjižne blogerke, ki objavlja pod imenom ajda_naklada (@ajda), najdete pa jo tudi na https://linktr.ee/ajdanaklada “Ko mi je avtorica ponudila v branje svojo zbirko kratkih zgodb, me je pritegnila že sama predstavitev. Povedala mi je, da se zgodbe vrtijo večinoma okrog povsem običajnih tematik, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju, lotijo pa se tudi težjih tem, kot je rak, nezvestoba, smrt, izguba, duševna bolezen in še več. Zgodbe se berejo zelo lepo in so v resnici kratke, kar pomeni, da imajo največ nekaj strani in na tem kratkem prostoru uspe avtorici zbrati vse sestavine, ki jih dobra zgodba potrebuje. Morda komu takšna…