Pisanja

Celjske impresije I.

Pred vami je NOVA zgodba. Utrinki nekega sobotnega dopoldneva, ki sem jih napisala v toplem objemu kavarne. Celjani jo bodo prepoznali in se morda celo našli v njej. Ampak lahko bi se zapisala kjerkoli.

*****************************************************************************************************************************************

Primem za kljuko in v notranjost potisnem težka kavarniška vrata. Objame me toplota prostora, ki diši po praznikih in je polna ljudi. K mizam vabijo stoli in fotelji povsem različnih oblik, materialov in barv. Turkizno moder dvosed, ki v družbi še dveh foteljev kraljuje sredi prostora, je prost, a se mi ne zdi fer, da ga zasedem – sama sem, zato si izberem prostor ob steni.

»Kava?«

»Ne, hvala. Danes bom čaj. Saj še imate japonsko češnjo?«

Nasmehne se mi in odbrzi s pladnjem na konici prstov.

Slečem plašč, ga preložim, da se izpod volnene črnine pokaže rdeča notranjost, in ga položim čez naslon fotelja. Razvežem šal in snamem kapo, ki sem si jo kupila, ko se mi je zazdelo, da bo zdaj zdaj začelo padati z oblačnega neba.

Sivkast ikejin fotelj prekriva umetno belo krzno, ki verjetno pokriva madeže ali pa so le poskusili poudariti zimski čas. V topli kavarni je viška, torej skoraj zagotovo drži prvo. Sedem in se pogreznem globoko vanj.

Kavarno napolnjuje diskretna glasba kralja božičnega časa – Michaela Bubleja.

»Tri minute,« me prijazno opomni, ko predme postavi pladenj s čajnikom, skodelico in štirimi vrečicami sladkorja.

Pogledam na uro in potrpežljivo čakam. Dvignem pokrovček in iz zgornje odprtine čajnika komaj povlečem vrečico čaja, ki se je dodobra razbohotil. Nežen vonj japonske češnje – kdo bi vedel, če res tako diši, mi priplava pod nos, zato mu namenim nekaj sekund, nato pa čaj z visokim curkom, da se vmes malce shladi, vlijem v skodelico.

Na levi stoji smrečica z belimi okraski in lučkami, ki malce prehitro utripajo. Raje imam tiste počasi ugašajoče, ki spominjajo na zapiranje zaspanih otroških vek, ko se trudijo ostati budne.

Vstopi par srednjih let. Ženska ima ravno tako rdečo bundo, ki jo iščem že nekaj časa. Skoraj jo že vprašam katere znamke je, ko si jo sleče in položi preko naslona stola povsem blizu mene. Na črni etiketi piše Pull & B …

Čaj. Nežno rumena tekočina v široki beli skodelici z gladkim, ravno prav zaobljenim robom in ročajem v katerega udobno zdrsne prst.

Zaslišim znan moški glas. S pogledom poiščem lastnika in se nasmehnem – za mizo ob oknu sedi znanec z družino, pije kavo in je iz vrečke na pol potegnjeno pekovsko pecivo. Tudi sama ga včasih kupim, potem pa mi ga je nerodno jest za mizo lokala.

Gospodična!

Ja, prosim?

Moja žena bo še enkrat isto … Ne, hvala, jaz ne bom nič.

Pomislim, zakaj potem žena ni naročila sama?

Nad glavo, s stropa, visi 50 lestencev – le 6 jih gori. So različnih velikosti, a vsi beli in okrogli, iz papirja – taki kot so bili moderni precej let nazaj, sedaj pa zopet prihajajo v modo. Na nekatere so obesili snežinke iz stiropora, ki se rahlo pozibavajo vsakič, ko kdo odpre vhodna vrata.

Vstopi gospa in sname očala, ki so se ji v trenutku zarosila. Z njimi nekaj časa maha po toplem zraku, ki diši po sveže mleti kavi.

Srebam sladkast čaj in opazujem prostor in ljudi, ki so si na to sobotno dopoldne vzeli čas za prijatelje ali pa se le odločili popiti topel napitek v prijetni notranjosti – danes je siv mrzel dan in ni da bi človek sedel zunaj, pa čeprav so na razpolago odeje.

Za sosednjo mizo sedi mlad par, oba na isti strani. Tega nisem nikoli razumela. A ni bolj logično, da sediš nasproti, da se gledaš v oči, ko se pogovarjaš ali le preučuješ ljubljeni obraz? Se je poglobila smejalna guba ob ustnicah, ki jih tako rad poljubljaš ali tista zaskrbljena med obrvmi? Me samo gleda ali me vidi?

Mlado dekle, ki streže, si potisne pramen gostih temnih las za levo uho. Razpuščene ima, da ji sežejo skoraj do pasu. Tudi jaz v njenih letih nisem hotela nositi spetih. Niti jih nočem nositi dandanes, če prav pomislim.

Srečam se z moškim pogledom in obema se za bežni trenutek zazdi, da se poznava. Oba naenkrat ugotoviva zmoto in iskrica v očeh v trenutku ugasne. Umakneva pogled.

Vstopi družina z dvema otrokoma. Punčka je večja, z dolgimi svetlimi lasmi na vsaki strani obraza in zlato-bleščečim nahrbtnikom. Fantek nosi  veliko torbo čudne oblike. Ko gre mimo, skozi mrežico vidim, da je v njej majhno skuštrano bitje. Zajček. Vsaj zdi se mi, da fant ne bi nosil s sabo muce. Njegov oče nosi črno kapo na šilt, ki jo ne sname niti za mizo. Morda skriva plešo.

Očka za mizo ob oknu dela čopek punčki, ki se mu zvija na kolenih. Opozori jo naj miruje, a se mu povzpne v objem. Poljubi jo in kot da jo je s tem pomiril – punčka mirno obsedi in se naslanja v gnezdo mogočnega očetovega ramena. Kako je ko te poljubi obraz z brado?

Sestrica fantka z zajčkom je dobila vročo čokolado s smetano, ki zgleda tako slastno, da se mi pocedijo sline. Malce sem ji nevoščljiva. Iz čajnika si nalijem preostanek čaja, ki je temnejši kot je bil na začetku. In precej bolj trpek.

Ženska v družbi, ki sedi v kotu na desni, se glasno zasmeje. Ozrem se. Lepa gospa je, s svežo frizuro in očali s temnim okvirjem, ki paše k barvi njenih las. Vidim, da za njimi stoji še ena smrečka, z rdeče zlatimi okraski. Bolj mi je všeč od one z belimi.

Na mizicah so prozorne steklene vazice, iz njih pa kuka umetni dekor v obliki dveh zelenih listov in peclja z oranžno kroglico. Sveža jelkina vejica v vodi ne bi smela biti težava v teh dneh. Ali pač.

Gospa s frišno frizuro vstane in fotografira svojo družbo. Smejijo se in ujamem besede spodnje perilo ni tak problem.

Pogledam vrečko na praznem fotelju za mojo mizo. V njem je božično darilo, ki sem si ga kupila na bolšjem sejmu. Vsako soboto sem si ga ogledovala – očitno je čakalo name. Prečudovito staro posrebreno stojalo s stekleno posodo za sadje. Točno vem kam ga bom postavila. Rada kombiniram moderno in staro. A tisto res žlahtno staro, tisto, ki te pocuka za rokav in te prijazno nagovori z besedami, ki jih slišiš samo ti.

Na široko polico velikega okna, vidi se, da je stavba zelo stara, so položili lesene sani in nanje zložili v darilni papir zavite pakete različnih velikosti. V ozadju vidim bel napis in se ga trudim prebrati. Črke so nalepljene tako, da vabijo k branju tistega zunaj, na ulici. Nemara zato, da postoji, se nasmehne, in vstopi.

»Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.«

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.