• Pisanja

    Petek

    Pred vami je NOVA – DEVETA kratka zgodba. Tokrat o hitenju, avtih in dveh možicljih. **************************************************************************************************************************************************** Hitim proti avtu in si oddahnem, ko vidim, da je še vedno v senci povešave vrbe, ki ga ščiti pred vročino tega poletnega dne. Noro, kakšne stopinje so zadnje dni. Načeloma mi gredo na živce sivo-srebrni avti, čeprav imam sama enakega, saj menim, da so najbolj dolgočasni kar jih je. Odtehta pa dejstvo, da ga lahko operem enkrat na leto, saj se na pločevini ne pozna praktično nobena umazanija. Verjetno se je zdajle prijelo za glavo devetdeset procentov moških, ampak, briga me, jaz nisem sužnja tega pleha – imam ga za vozit, ne za…

  • Pisanja

    Pesem za osamljenega fantka

    Izvedela sem za majhnega osamljenega fantka, ki mu je LiliLulí strašansko všeč. Ni bilo druge, kot da zanj napišem pesmico. Pesem za Denisa Dan je lahko zaspan, zanimiv, kratek, dolg, grozljiv in igriv. V bistvu je lahko točno tak kakršnega si ga narediš – junak! Ekvator, veš, je nula in nič, velika ladja navaden čolnič. Majhna krtina lahko je vulkan, sapica mila pa pravi orkan. Nikdar si ne reci: »Ne gre,« verjemi, da vsega pač nihče ne ve. Saj časa imaš še več kot dovolj, da postaneš pravi knjižnični molj. Iskati moraš lepote narave, spoznati kako najti prijatelje prave. To dvoje pa moraš s srcem iskat’, a vmes ne pozabi…

  • Pisanja

    Kapučino

    Pred vami je NOVA – OSMA kratka zgodba. Tokrat ujeta v petnajstih minutah. Verjetno boste prepoznali mesto, kjer sem jo “napisala” 😉 ******************************************************************************************************************************************* »Kapučino. Veliki.« »Hvala,« in nasmeh, ki mi z muko spreleti obraz, čeprav je natakar zelo prijazen. Rjavo vrečico frcnem, da spravim sladkor v spodnji del, in ji odtrgam zgornji rob. Rjave kristalčke posujem po gosti peni – take pri nas ne znajo narediti – a se pogreznejo le deloma. Nekaj jih z žličko posnamem in si jih vtaknem v usta, čeprav vem, da bo kava zaradi tega bolj grenka. Odtrgan rob vtaknem v prazno vrečico, jo prepognem in zataknem za krožnik, saj ne želim, da bi jo…

  • Pisanja

    Končno bom videla Prago

    Pred vami je NOVA – SEDMA kratka zgodba. Tokrat bom morda odpotovala v Prago. Greste z mano? Osebe in dogodki v zgodbi so izmišljeni, vsaka podobnost oseb, krajev in dogodkov z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna. ***************************************************************************************************************************************************** »Končno bom videla Prago!« je navdušeno vzkliknila in segla po čokoladnem piškotu, ki ga je povlekla izpod cimetovih, da se je kupček nevarno nagnil na njeno stran. »Res? V Prago greš?« jo je vprašala, kot da ji ne bi povedala ravno tega. »Ja. Moj gre na službeni izlet, pa grem z njim,« ji je odgovorila. »Pa zakaj ti ne greš nikoli zraven? Fajn se imamo,« je dodala in vmes z roko odstranila…

  • Pisanja

    Pozdravljen, sosed

    Pred vami je NOVA – ŠESTA kratka zgodba. Tokrat o priljubljeni slovenski temi – medsosedskih odnosih. Osebe in dogodki v zgodbi so izmišljeni, vsaka podobnost z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna. ************************************************************************************************************************************** Oče je vedno pravil, da v naši vasi živijo hudobni ljudje. Najbrž ni treba posebej poudarit, da to moji mami ni bilo povšeči, meni kot otroku, pa tudi ni bilo jasno zakaj je takega mnenja. Ampak, kot prišlek je najbrž bolj objektivno ocenil stanje hudobcev kot pa bi to lahko storila ena domačinka. Čez leta, ko sem zrastla in smo se preselili na drug konec vasi, mi je postajalo vse bolj jasno, da je oče imel prav.…