. Na straneh spletnega časopisa Spletni čas lahko preberete recenzijo moje zbirke kratkih zgodb, ki sem jih izdala v knjigi Kotaleče se frnikole. Če še niste prebrali moje knjige (ali pa ravno zato, ker ste jo), ste še posebej vljudno vabljeni k branju: Frnikole Vanje Tajnšek – Spletni čas (spletnicas.com) . Če pa se boste po prebranem odločili za nakup, mi pišite na vanja.tajnsek(@)gmail.com ali pa preko FBa.  Vesela bom vašega sporočila.

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba o zoprni temi, ki pa doleti marsikoga. ****************************************************************************************************************************************************************** Pili so ga na njihov že tradicionalni tretji petek v mesecu, ki so mu v pivski vnemi prejšnjič nadeli ljubkovalno ime – Terapija. »Zdaj se bosta pa še poročila, a ne?« je Matjaž nagovoril prijatelja in ga lopnil po ramenu. »Ne bova se!« je ta glasno ugovarjal in izzval privoščljivo režanje skupine prijateljev, ki je prešlo v odobravajoče mrmranje, ko je dodal: »Nočem še bolj prizadeti bivše.« V tihi zadregi so vsi naenkrat segli po vrčkih piva in nagnili. »Pa saj, v bistvu sta se že poročila,« se je oglasil Samo in pritegnil pozornost. »Fant…

S ponosom sporočamo, da je Osrednja knjižnica Celje uvrstila Kotaleče se frnikole na spisek del Celjske bralne značke, Z branjem do zvezd, za leto 2023. Te izjemne kratke zgodbe je zapisala Brihtna kura – samozaložba Vanja Tajnšek, ki takole pravi o njih: Vsak se lahko najde v njej, saj so glavni junaki vsakdanji ljudje – jaz, ti, ona, sosed, sodelavec, prijateljica, sin … vsak nosi svojo zgodbo, svojo bolečino, spomine, upanje, prepričanje … Skupna nit so torej odnosi, marsikdaj skrhani. Zgodbe so zabavne, grenke, žalostne, a tudi v slednjih poskušam najti svetlo plat, tisto optimistično, ki ogreje srce in zadovolji bralca. Takšno, kot si jo je z nekaj truda in…

* V življenju se zagotovo velikokrat počutite srečni, ampak če bi zdajle morali odgovoriti na vprašanje, kdaj točno se počutite srečni, kaj vas osrečuje, kako dolgo traja ta občutek, bi morda bili v zadregi vsaj po naštetju tistih – recimo jim osnovnih sprožilcev sreče. Verjetno bi vas tudi kar precej z naštevanjem hitro prišlo do materialnih dobrih. Pravijo, da manko materialnih dobrin poveča občutek nesreče, po drugi strani pa višek materialnih dobrin ne pripomore k povečanju občutka sreče. Vsake toliko se v vsakodnevnem življenju pojavi ekstaza, ki je neke vrste vstop v alternativno realnost. Ne traja dolgo, včasih le nekaj trenutkov. Razmišljam, če jo umetniki doživljajo pogosteje ali pa intenzivnejše,…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – o neki kavarni, časovnem stroju in vonjem po rogljičih. ************************************************************************************************************************ Všeč mi je, ko natakar vsake toliko s pogledom prečekira stanje gostov, tudi tistih že postreženih. Sedim v prenovljeni kavarni, v udobnem sivem fotelju ob steni, ki mu domišljavo pravim moj fotelj. Oprema je ostala ista, a postavitev je drugačna. Ni mi povsem všeč. Mislim, da tudi ostalim gostom ni – zakaj bi sicer prestavljali stole in mize, jih zvlekli na obrobje prostora, da je na sredini nastala konkretna praznina z eno samo osamljeno mizico, ki kriči od strahu in ki pride prav le natakarju, da nanjo odloži pladenj? Zaprem oči in…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – ko so smeti v življenju lahko le smeti, a tudi kaj drugega. VSE JE ZA NEKAJ DOBRO   Sediva in molče opazujeva kako morje pripoveduje svojo nikoli dokončano zgodbo. Stopala zarivam v mivko in se kot dete veselim, ko se pesek usuje in na plano pokukajo rdeči nohti. Mateja žalostno zavzdihne – že petič – in glavo nasloni na mojo ramo. »Glej,« ji rečem tolažeče. »Ko morje  najbolj upade, se pokažejo najlepše školjke.« Dvigne se in me zabodeno pogleda, hip zatem pa plane v krohot, da se zvrne na tla kot pijana vreča smeti, ki sva jih po plaži nabirali celo popoldne.…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – kaj je tisto kar v življenju res šteje – no, vsekakot tudi to o čemer govori zgodba. ******************************************************************************************************************* Hitim po pločniku in preskočim lužo – ostanek obilnega nočnega deževja, ki je rodilo oprano sončno jutro. V daljavi zagledam silhueto – nekdo stoji sredi pločnika. Pogledam na uro in pospešim korak. Nervozno si popravim ročaj torbice, ki mi je spet zlezel z ramena. Silhueta stoječega dobiva oblike in barve. Moški – star gospod v bež hlačah, karirasti srajci in s poletnim klobukom na glavi, stoji sredi pločnika in se opira na palico. Dedek ji je pravil špancirštok. Zakaj še vedno stoji? Mu je…