• Fotografije

    Retrospektiva Global Peace Photo Award v Celju

      Ponosna sem, da sem en mali košček tega ogromnega fotografskega izziva zapolnila tudi jaz. Čestitke Igor Rosina z Digitalna Kamera – Revija za sodobnega fotografa ekipo in hvala vsem mladim, neverjetno pridnim postavljavcem razstave. No, tudi tistim – še posebej tistim – malo manj mladim . Fotografije so čudovite, a vzemite si čas za branje zapisov, ki so natisnjeni pod njimi. Tisti res zadanejo v srce in odzvanjajo v glavi. Ja, tudi tokrat lahko zapišem #radaimamcelje Retrospektiva Global Peace Photo Award je uradno odprta!  

  • Pisanja

    Kratka kratka zgodba – Znanec, ki ga ne poznam

    Se je vam že tudi kdaj zgodila?   ZNANEC, KI GA NE POZNAM Danes je nora sobota. Vroče, soparno, pravzaprav in povsod se nekaj dogaja. Eni so na moto zboru težkokategornih harlijev, drugi na košarkarski ali kajakaški tekmi, tretji na gasilskem tekmovanju, ne gre zanemariti sindikalnih izletov …Skratka, super, si mislim, bom imela precej obljudeno pot povsem zase. Rada imam mir in vse manj maram za človeško družbo. Pa mi nekje na pol poti, sredi gozda pride na proti tip. Simpatičen – to že moram reči, a ko sva si že povsem blizu, se pozdraviva le s prikimavanjem glave in umakneva pogled. Ne poznam ga. Nato pa po nekaj korakih…

  • Pisanja

    Frnikole za Bralno značko za odrasle

    Me zelo veseli, da knjiga Kotaleče se frnikole še vedno navdušuje. Tole je delček zapisa Liljane Klemenčič, višje knjižničarske referentke in pravljičarke, vodje Mladinskega oddelka iz Knjižnica Ivana Potrča Ptuj: “… Ena takih imenitnic s kratkimi zgodbami je skoraj noviteta Vanje Tajnšek Kotaleče se frnikole, ki sem jo pred časom postavila med ostalo množico knjig na nočno omarico. Pa me je vedno premamila kakšna druga knjiga s kupa, ki ima temelje ob postelji na levi in desni ter se nadaljuje na že omenjeni obposteljni kos pohištva. Nekega večera pa, ko sem želela samo na par listov vreči oči, tako iz navade, no, razvade, priznam, sem vzela v roki Kotaleče se…

  • Fotografije

    Celjski utrinki 35

    Današnji celjski utrinki so malce mešani – posneti s telefonom in fotoaparatom, (z)mešano pa je bilo tudi vreme – sonce, dežne kaplje, veter, sneg – in to v le dobri uri sprehoda po Mestnem gozdu. Všeč mi je kako blizu je narava središču mesta – to verjetno pomeni, da je Celje majhno mesto  😉 Res ni veliko, a ravno to mi je všeč. Jutri praznuje 571. rojstni dan. Čestitam! #radaimamcelje

  • Fotografije

    Škocjanske jame

    Meni so naravnost čudovite in – pravzaprav ne vem čisto točno, zakaj – lepše in impozantnejše kot postojnske jame. Vesela sem bila, da sem morala počakati slabo uro do naslednjega vodenja, in me je blagajničarka napotila na razgledno točko, ki je kakih 200m naprej od stavbe recepcije, al kakorkoli se že tistemu reče. Žal je zmanjkalo časa za nadaljevanje poti do naslednjega razgledišča – no, pa drugič. Že zaradi tega se splača pridit, saj kraj ni daleč od AC priključka Divača. Pogled na globel, ki je pravzaprav izhod iz jame, tja preko do Škocjana, je naravnost osupljiv, in meni celo nekoliko očarljiv. Fotografije so posnete s telefonom in iz roke…

  • Fotografije

    Gradiško jezero

    Prvič sem ga obiskala, pa je tako blizu avtocestnega izhoda Lukovica. Lepo označene table vas pripeljejo do parkirišča za cca 25 vozil in krožne peš poti, ki vodi okrog jezera, ne morete zgrešiti. Pot je enostavna, široka in lepa, ter vodi nekaj časa ob jezeru, nekaj časa pa povsem med drevesi, a če malce opazujete gozd, boste z lahkoto našli pešpoti, ki tudi tu vodijo do jezerske obale. Zdelo se mi je precej nezanimivo, pa vendar sem na koncu videla kar lep nabor ptic: labode, belo in sivo čapljo, šojo, vrabce, velike sinice, plavčke, kosovko, brgleza, čižeke, zelence in čopaste ponirke. Gostinske ponudbe ni, je pa bilo kar nekaj tekačev…

  • Fotografije

    Portoroško-piranski utrinki

    Priporočali so mi odklop in sem ga šla iskat. Nikoli si nisem mislila, da bo tako poln presenečenj. Burja je noro pihala, a sijalo je sonce in to je bilo najpomembneje. Človek že najde zavetrno stran, čeprav je nisem ravno iskala – so mi motivi bili pomembnejši. Tokrat sem iskala drugačne in za takšne mora človek izbrati drugačne, nove poti.  Zato Piran z malo drugačnih zornih kotov. Portorož mi ni nikoli bil fotogeničen, razen seveda dobrega starega Palace hotela in kakšnega pomola.