Pisanja

Pozdravljen, sosed

Pred vami je NOVA – ŠESTA kratka zgodba. Tokrat o priljubljeni slovenski temi – medsosedskih odnosih. Osebe in dogodki v zgodbi so izmišljeni, vsaka podobnost z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna.

**************************************************************************************************************************************

Oče je vedno pravil, da v naši vasi živijo hudobni ljudje. Najbrž ni treba posebej poudarit, da to moji mami ni bilo povšeči, meni kot otroku, pa tudi ni bilo jasno zakaj je takega mnenja. Ampak, kot prišlek je najbrž bolj objektivno ocenil stanje hudobcev kot pa bi to lahko storila ena domačinka.

Čez leta, ko sem zrastla in smo se preselili na drug konec vasi, mi je postajalo vse bolj jasno, da je oče imel prav. No, vsaj deloma.

Sedim na terasi, pijem kavo in nenadoma zaslišim dretje. Konkretno dretje dveh moških glasov. ‘Madona, nekaj se je moralo zgoditi!’ planem po konci in grem do ograje. Zagledam soseda, ki nekaj klatita z rokami, eden na travniku, drugi na mejni dovozni poti. ‘Aja, ta dva sta,’ ugotovim in se pomirjena vrnem za mizo. ‘Bi pa res lahko malo bližje stopila, ne pa da se pogovarjata tako narazen, da ju sliši pol vasi.’

Srknem dišečo kavico, zaprem oči in obraz nastavim sončnim žarkom. ‘Ah, idila podeželskega življenja,’ pomislim in odmislim oso, ki mi je zopet prišla sitnarit okrog glave. Sadna drevesa so bila šele v cvetju, a je osje in čebelje brenčanje že polnilo ozračje. Zopet zaslišim kričanje. ‘Pa čak mal, tole pa ni več sosedski pogovor kot sta ga ta dva običajno vodila,’ prisluhnem in odprem eno oko.

»Ta češplja je moja! Na mojem raste!«

»Raste že na tvojem, sam obiraš jo pa z moje ceste!«

‘Kako prosim? A se ta dva hecata?’ ne morem verjet slišanemu.

V zarastlem jarku med travnikom prvega soseda in cesto drugega soseda je rastla češplja. Na njej so sadeže pasli vaški otroci in ose, in še vedno jih je bilo dovolj za češpljeve knedlce in marmelado. In glej ga, šmenta, ta presneta češplja si je dovolila veje razširit tudi proti sosedovi dovozni cesti in tako se je lastnik znašel na svoj način, ki pa, da se razumemo, ni bil prav nič zlonameren, škodljiv ali celo, bog ne daj, hudoben. S traktorjem je prikolico potisnil na dovozno cesto, s prikolice lažje dosegel in obral češplje in … No, v bistvu je to-to. V pol ure je bilo zgodbe konec za eno leto.

Na tem mestu je treba ponovno spomnit, da je češplja šele cvetela! Torej sta očitno zapela zaradi nečesa drugega, sigurno pa česa strašno pomembnega.

In tako se je zgodilo, da je naslednji dan sosed z dovozno cesto, ob njej zabil dva ducata lesenih kolov, sosed s češpljo – mislim – sosed s travnikom, pa je njegovo početje spremljal z varne razdalje in ga opozarjal kje je meja in da mu bo kole ven zmetal, če bo šel na njegovo. Ko je sosed s koli začel napeljevati še žico, je očitno sosedu s češpljevimi cmoki počilo in je šel požagat ubogo češpljo.

In potem je tudi sosed s koli le-te izpulil nazaj ven in zgodba je bila končana. O ubogi češplji pa niti besede.

***—***

Sosedov sin je malce, kako bi človek rekel, no, čuden. Če je človek, tik pred tem, da sreča abrahama, še ledik in fraj, na prvo žogo niti ni kaj posebnega, če pa do takrat še sploh ni pripeljal ženske k hiši – no, potem pa temu na vasi že rečemo, da je malce čuden. Sicer pa človek, ki pač hodi v službo, popoldan doma še kaj postori okrog hiše in gre kdaj pa kdaj v gostilno na pijačo. Ko se srečaš z njim rečeš kakšno o vremenu, politiki, avtu , mami, ki jo daje zdravje – no, saj veste, take, večne teme, ko se s človekom ne moreš pogovarjati kaj bolj osebnega.

In potem, nekega lepega dne, končno pripelje domov svojo žensko. Žensko s psom. Mestno žensko, z mestnim psom. Pravzaprav niti ne s psom, pač pa s psičkom. A, kakšen je mestni psiček? Tak, ki se boji stopiti na travo, ki se boji lastne sence, in laja na vsak list, ki ga premakne veter. Ampak, hej, njemu je postal svetinja, torej ni razloga, da ne bi bil všeč tudi meni. Konec koncev imam tudi sama psa, mačka in še kaj bi se našlo.

In tako sta se začela golobčka sprehajati po vaški cesti, z roko v roki, on pa je lahko na povodcu celo vodil njenega Pikeca. In seveda se je moralo zgoditi – nekega dne smo pač naleteli drug na drugega. Moja psička je prišleka seveda hotela prevohati, on pa v jok in na drevo. No, v bistvu ga je sosed panično potegnil za povodec vse tja do višine ramen, da ga slučajno ne poje moja zverinica. Ona je vreščala, pravzaprav ne vem ali na psa, na njega, ali nemara celo name, da bi nek stranski opazovalec sigurno pomislil, da ubogi Pikec tega srečanja ne bo preživel.

»No, no. Naj se malo povohata,« sem predlagala, a me je zadel tak ubijalski pogled, kot, da sem predlagala evtanazijo njene mame.

In smo šli narazen. Jaz s psičko, ki ji ni bilo jasno zakaj je prišlek raje na ramenih kot na tleh, in onadva s sovražnimi pogledi in jokajočem mrmranjem o ubogem Pikecu.

Pa se je tudi Pikec privadil na vaško idilo in postajal iz obiska v obisk bolj pogumen. Ko se je mestna gospa pripeljala na obisk, je najprej iz vozila skočil Pikec, stekel na sredo travnika pred hišo in začel lajati.

‘Aha, si nam dal vedeti, da sta prišla,’ sem najprej mislila. Ko pa je pes po dveh urah še vedno lajal sem resno pomislila, da se mu je zataknila čeljust, ali nekaj podobno neumnega, pač. Najprej simpatičnega prišleka, smo sosedje kmalu imeli poln kufer, saj je pač tako, da je travnik pred njihovo hišo, tudi travnik pred mojo hišo, in od drugega soseda hišo, in od tretjega soseda hišo. Pa ne moreš poslušati cucka, ki eno uro skupaj laja v krtino. Po nekaj mesecih je bil že tako pogumen, da je upal priti na tri metre staremu vaškemu mačkonu, ki je čakal pri mišji luknji. Kar videla sem kako maček dobiva migrenski napad, ko je to ščene že dve debeli uri, vso zariplo, še vedno lajalo nanj. Prepričana sem, da mačkonu ponos ni dal, da bi se umaknil, saj je imel v šahu vse vaške pse, pa da se bo umaknil temu mestnemu detetu. Pih!

In potem jaz nekega dne rečem sosedu, v strašno pazljivem in čutečem duhu, da naj vendar nekaj naredi s psom, saj je že čisto zaripel in zahripan in da je verjetno tudi non-stop pod stresom. Itak, da sem izpadla državni sovražnik numero uno in ko je nekega dne priletela še obtožba, da sem hotela umoriti njihovega srčka,

‘Kako prosim?!’ me je skoraj kap.

Zvedela sem, da bi naj nekdo streljal na psa. Halo! Streljal? Resno?

»Si siguren, da ni sosed vrgel petardo, ki jih je metal vedno, ko so škorci pretili njegovim štirim trtam?«

»Ne, jaz vem, da si bila ti!«

»Kaj pa če ti povem, da mene sploh ni bilo doma!?«

Ampak, to sploh ni pomembno, saj puške menda nesejo kilometer daleč, z lahkoto. Ampak, če je ona jezna name, je jezen tudi on. Če je ona zaskrbljena zaradi mojega lubeka Pikeca, je tudi on. Če je ona, je tudi on.

Včasih smo kako rekli, sedaj pa se mi ni dalo več pogovarjati, saj se, razen o psu, lubeku, našem ubogem Pikecu, sploh ni znal več o ničemer pogovarjat. Pa saj se sploh ni hotel več pogovarjati. Zoprn občutek, ko vidiš, da te je nekdo opazil, pa se gre skrit pod kozolec, da mu ne bi bilo treba pozdravit sosedo. Nekdo, s katerim si sosed štirideset let.

‘No, tudi prav,’ sem si mislila. Pa dajmo ignorirat drug drugega, te bo že minilo.

Potem pa nekega lepega dne dobim pismo, v katerem zahteva zemljo pred mojimi garažnimi vrati, ker, da je njegova. Kristus, tukaj živim že štirideset let, pa mi še nobeden ni rekel, da je zemlja pred mojo garažo njegova. Govora je o dobrih petih kvadratnih metrih, da ne bi kdo pomislil, da se pogovarjamo o hektaru in pol. Saj človek ne ve kaj bi rekel, pa sta zato svoje rekla odvetnik in geodet, in zadeva je bila rešena. Je pa stala nekaj denarja in obilo živcev.

No, kakšen mesec kasneje se je obrnilo tako, da mestna gospa ni več prišla, ker da se tu na vasi boji za svojega Pikeca, on pa je ostal sam in skregan s sosedi. Pa se mi tip skoraj smili. Ne more biti lahko, ko ugotoviš, da se je ženska tvojega življenja odločila za psa, namesto zate. Ampak to je bil tudi njegov Pikec – a ni dal zadnjič za vitamine in spomladanske dodatke 75 evrov! On, ki mu je pred leti poginil pes na verigi, ker ‘je hudič tako izbirčen, da noče ničesar jest’, v resnici pa je imel tako hudo vnetje dlesni, da je revež na koncu poginil od zastrupitve in lakote.

***—***

Ko se k sosedom pripelje policijska marica, ga ni, ki ne bi pogledal kaj se dogaja. ‘Ojoj, morda pa so jim vlomili. Morda je kdo imel prometno nesrečo,’ ugibam, potem pa se spomnim, da so pravzaprav imeli že večkrat težave zaradi katerih so ostajali brez služb in še česa, če veste kaj želim povedati, in da policija sploh ni bila prvič pri njih.

Policista vstopita in čez čas pride pred hišo ta mlada v spremstvu policista. ‘Ja, madona no. A ona tudi?’ nejeverno pomislim in se spomnim tiste stare o tem, da gliha skup štriha. Pa se ona nasloni na steno in tako čvekata kot dva ta-nar-ta-boljša prijatelja kakšno uro. ‘Aha, poznajo se,’ si mislim, ko se spomnim, da je v hiši še vedno ta drug policist. ‘Čudno. Res čudno,’

Zaslišim ropotanje in vidim, da sosed nekaj kolovrati okrog avtomobila. Revež je kupil nov avto, pa ima non-stop težave z njim. Najbrž še ni slišal, da se novega avta ne kupuje. Kupiti moraš starega dve leti, ulaufanega, pri katerem so že popravili kar so imeli popraviti. Pa še dosti ceneje je, jasno.

Vidi, da ga opazujem in mi z glavo odzdravi. Pogleda proti sosedom, kjer že dobro uro stoji policijski kombi in se zareži. No, tole pa ravno ne bi pričakovala od njega. Sicer je fajn sosed in vse prej kot škodoželjen. Počasi pride do ograje in reče:

»Ga je nabutala ko staro koln kišto.«

»Kdo koga?« izbuljim oči.

»Ja, Mojca Janeza!« pove, češ, pa kje ti živiš.

»Zajebavaš? Je le našel eno, ki mu je dala vetra.« odgovorim in pomislim, na prejšnje tri njegove, ki so bile vse po vrsti fajn punce, a čez čas, zanj in za njegove ta stare, neprimerne. Do dne, ko si je našel privatnikovo hči.

»Ta se pa ne pusti jebat, kaj?« rečem malce privoščljivo, saj so prejšnje punce fajn oželi in odslovili.

»Ta se hoče jebat! Vsak dan vsaj enkrat. Sam on je ne more pedenat,« se reži ko počen.

»A, deeej, no. Ne bod tak! Kako vraga pa ti to veš, a?« ga zavrnem, ker o takih temah pa… Vse kar je prav.

»Ja, saj je sama povedala, ko je prišla k moji na kofe!« se brani sosed s pokvarjenim novim avtom, precej ponosen, da ima novico iz prve roke.

Šokirana nagrbančim čelo in imam najbrž izraz, ki ga je spodbudil, da je nadaljeval: »Takega babjega šusa pa res ne bi imel.«

»Ja iiitak, da ne. Vsi bi imeli tako, ki bi se non-stop!«

»Si nora! Bog ne daj,« mi reče in se odpravi proti avtu. »To sam gobcamo,« treskne s haubo in si prižge cigareto.

One Comment

  • Vanja

    Preneseno s FB:

    Jure Bajic: Fajn zgodbe, ziher je ta vas Celje 🙂

    Anita Pintar: 👏👏

    Andrej Potrč: 👏

    Jože Žarn: Lepa zgodbica, ki se dejansko dogaja v vsakdanjem življenju na vasi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.