Pisanja

Končno bom videla Prago

Pred vami je NOVA – SEDMA kratka zgodba. Tokrat bom morda odpotovala v Prago. Greste z mano?

Osebe in dogodki v zgodbi so izmišljeni, vsaka podobnost oseb, krajev in dogodkov z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna.

*****************************************************************************************************************************************************

»Končno bom videla Prago!« je navdušeno vzkliknila in segla po čokoladnem piškotu, ki ga je povlekla izpod cimetovih, da se je kupček nevarno nagnil na njeno stran.

»Res? V Prago greš?« jo je vprašala, kot da ji ne bi povedala ravno tega.

»Ja. Moj gre na službeni izlet, pa grem z njim,« ji je odgovorila. »Pa zakaj ti ne greš nikoli zraven? Fajn se imamo,« je dodala in vmes z roko odstranila nekaj drobtinic, ki so ji padle na stegno.

‘Ona gre zraven?! Mene še ni nikoli povabil na izlet. Vedno je govoril, da je toliko prijavljenih, da ni prostora za partnerje. Ona hodi zraven?’ Čutila je kako ji je rdečica zalila lica in ni vedela kako ji naj odgovori. Iskala je opravičilo. Opravičilo zanj.

»Eh, nočem se mešat. Če gredo pa sami kolegi,« je končno spravila iz ust in spila požirek vode, kot, da bi ta lahko razširil stisnjeno grlo.

»Kake pa imaš! Pa saj ti v bistvu delaš v isti firmi! Dober no, druga izpostava, ampak ne verjamem, da bi imel kdo kaj proti,« ni nehala, drobtinice pa so kar padale na njeno črno krilo. ‘Čokolada se bo stopila in ji ga umazala, če jih ne bo pravi čas opazila.’

»Saj druge tudi gredo. Pa saj jih poznaš, za božjo voljo – si pa tud čudna!« kar ni nehala, kot da sploh ni opazila njene osuplosti in zadrege, ki se ji je zrcalila v očeh.

Tisoč vprašanj naenkrat je ustvarilo pravo zmedo v njeni glavi. In srcu. ‘Zakaj me ne vzame s sabo? Niti enkrat v vseh teh letih od kar je šel delat v drugo izpostavo, me ni. Se me sramuje? Očitno. Ampak, zakaj? Saj ne zgledam tako slabo, znam se pogovarjat, se pohecat. Pa saj jih vendar poznam! Z večino sem nekoč celo skupaj delala.’ Dialog vprašanj in odgovorov je bil tako buren, da sploh ni videla, da jo Karmen opazuje.

»Sploh ti ni slabo, a ne, da ni?« jo je vprašala in priprla oči. Odložila je obgrizen piškot in se naslonila nazaj. Globok izdih, ki je sledil, je dal vedeti, da ji je nenadoma vse jasno.

»Kaj?« je stresla z glavo, saj ni razumela vprašanja. »Kaj mi ni?« ‘Slabo? Ne, kar dobro mi gre. Imam solidno plačo, on pa svojo viša še s službenimi potovanji.’ Čeprav sta imela že nekajkrat prepir, ko mu je očitala, da kako drugi zidajo hiše, hodijo pozimi na smučanje v Francijo in poleti gredo na morje v Grčijo, imajo vsakih nekaj let nov avto. Njihove žene hodijo redno k frizerju, manikerju, so vedno v dizajnerskih oblačilih. Vedno je rekel, da ne ve kako to zmorejo, da sigurno kaj šmuglajo.

»Rekel je, da ne greš zraven, ker ti je na avtobusu vedno slabo in bruhaš.«

Privzdignila je obrvi, da se ji je nagrbančilo čelo in na obrazu se ji je narisalo začudenje. ‘Ampak meni ni nikoli slabo.’

»Ja, no. Res ne bi rada bruhala pred kolegi.«

»Figo, pa slabo!« nagnila se je proti njej in se ji zazrla direktno v oči. »Poglej me.«

Ni ji mogla pogledati v oči zato je hotela v kuhinjo po … nekaj.

Karmen jo je prijela za zapestje in jo potegnila nazaj na fotelj: «Poglej me!«

Prsa so se ji sunkovito dvigala in spuščala. Komaj je lovila sapo, a ni hotela, da bi prijateljica to opazila. V mislih ji je nastajala čudna zmešnjava kot bi na slikarski paleti zmešala napačne barve. Če nisi pozoren iz njih rata ena sivorjava brozga. ‘Zakaj me nikoli ne povabi zraven? Zakaj ne smem zraven?’

Odgovor je bil jasen. ‘Ker me noče!’ in hip zatem ponovno ‘Ampak, zakaj!?’

»Poglej me,« njen glas je postal tih in sočuten, in stisk v zapestju je popustil. Prsti so objeli njeno tresočo dlan in čutila je rahel dotik topline, ki je povzročil, da so njene oči zaplavale v solzah. Zaman je sklanjala glavo, videle so se, ko jim je prava utrla pot po licu navzdol.

Vzela je ponujeno servieto z modrimi zajčki, ki so čepeli zraven velikonočnih pirhov, in si z njo obrisala brado. Gledala je zmečkan modro-rumen kupček v svoji dlani in opazila črno packo. ‘Klinc, pa vodoodporna maska! Zakaj se obljublja čudež, ko pa gre za navaden nateg?’

***—***

Morečo tišino v sobi je nenadoma prekinilo žvenketanje stekla v kuhinji. Karmen je vstala in šla iskat kozarce. Rahlo je počilo, ko je odvila pokrovček še povsem nedotaknjene steklenice viskija in hip za tem so po belem pultu zaplesale oranžne maroge, ki so jih ustvarile v kristal zabrušene linije. Ni dodala ledu. Led bi razredčil pekočo tekočino in jo ublažil. Ni bil trenutek za nekaj takega.

Kozarec ji je potisnila pred nos, čeprav je vedela, da viskija sploh ne mara. Oster vonj jo je predramil in kljub temu, da ji je bil naravnost zoprn, je kozarec sprejela.

»Spij.«

»Ne maram viskija,« se je uprla.

»Dokler ne spiješ se ne bova pogovarjali!« ji je zapretila in sedla na star širok in udoben fotelj v katerem je tako rada sedela, kadar je brala romane.

Ni bila povsem sigurna, da se še sploh želi pogovarjat. Najraje bi od sramu zlezla v posteljo in si z blazino pokrila glavo. To je počela, ko je bila še otrok. Jutro je včasih prineslo nov pogled na problem, ali pa se je izkazalo, da problema sploh ni bilo več. Včasih je čez noč kar nekam izginil. Takrat je zjutraj bosa stekla k mami v kuhinjo in jo objela okrog pasu. ‘No, no, miška. Si imela spet grde sanje?’

Danes pa je vedela, da noč kvečjemu skrije problem, ali pa je celo priča nastanku novega.

Obrisala je nos v modre zajčke in izpod krožnička s piškoti potegnila nov serviet. Zeleni zajčki so jo bolje odnesli – potopila jih je v solze. In maskaro.

»Torej?« je čez nekaj časa, malček sitno, vprašala Karmen, ki se je naveličala njenega izogibanja soočenju z dejstvom, da je njen noče vzeti s sabo na službene izlete. Dejstvo, da se je pred kolegi izgovarjal na njeno slabost, je pričalo o tem, da ni hotel povedati, da pač hoče na izlet sam in je raje iz nje naredil pobruhano revo.

‘Kaj pa, če sploh ne gre sam?’

Osupnila je nad drznostjo lastne misli. Nikoli ni dvomila v njega. Imela sta se lepo. Ni preveč pogrešala fensi dopustov. ‘Jezus, saj sploh ne smučam. Grčija pa je itak polna migrantov!’ je govorila, ko sta že dvajsetič pakirala stvari za kampiranje v Istri. Priznala pa si je, da pogreša obiske pri kozmetičarki. Malček razvajanja, kot so pravile kolegice, si mora privoščiti vsaka ženska. Nenazadnje pa je v letih, ko so gube že precej zaznamovale njen obraz. On sicer pravi da je lepa, ampak že dvakrat ji je dal vedeti, da se je zredila. Zadnjič jo je v hecu celo vprašal, če je noseča.

‘Kaj pa, če gre s katero drugo? Ne!’ Karmen bi to videla in bi ji sigurno povedala. ‘Ampak, če je tista ta druga njegova kolegica, Karmen sploh ne bi vedela … Ma, ne, tako neumna pa že ni. Ima odličen čut za opazovanje in tudi za intrige, če prav vem.’

Spomnila se je primera iz študentskih časov, ko je sošolki povedala, da jo je osvajal njen fant. Najprej je bila jezna nanjo, potem pa je odkrila, da je tip skakal iz postelje v posteljo, ona pa tega ni vedela, ker je delal v precej oddaljenem kraju in novice niso prišle do nje. Šla sta narazen, oni dve pa sta čez čas postali prijateljici.

***—***

»Ne vem zakaj se sploh cmerim. Konec koncev gre za en ušiv izlet. Enkrat na leto pa res lahko gre nekam brez mene, a ne?« je končno odgovorila in skorajda uporniško dvignila glavo. Misli na vsa službena potovanja pa je potisnila nekam zadaj, da ne bi pokvarile slike, ki si jo je pravkar narisala.

Karmen jo je molče gledala in opazila je, da je ustnice stisnila v tanko črto. V roki je držala težek kristalni kozarec, s prsti druge pa po njegovem robu risala kroge. Na obrazu se ji je zarisal tako resen izraz kot da razmišlja kako rešiti svet pred pogubo.

Nenadoma je v enem dolgem požirku pogoltnila celotno količino viskija, in ni ga bilo malo, nato pa kozarec trdo postavila na mizo:

»Na izlet gremo trikrat. S sektorjem, z oddelkom in s sindikatom.«

 

One Comment

  • Vanja

    Preneseno s FB:

    Anita Pintar: Bravo Vanja !! Uf, dobra, zelo, zelo dobra. zgodbica..👏👏. Je izmišljena, ampak , če resnici pogledamo v oči, še kako resnična….veliko, veliko v ozadju zgodb, ki se dogajajo na raznih izletih, ko marsikdo želi sam na potovanje in potem se odvijajo takšne in drugačne zgodbice.

    Jasenka Hrebak: Nepozabna.

    Peter Gominšek: Vzorec življenja….dobra zgodba.

    Marko Po Domače Jakupouc: Tudi Praga ni več to, kar je bila. Adio romantika. Sicer zanimivo branje.

    Gorazd Bizjan Mejduš … Če je tole avtobiografska, boš prej videla odvetnika, kot Prago 😶

    Barbara Gamberger: Z veseljem berem tvoje zgodbe!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.