Kapučino

Pred vami je NOVA – OSMA kratka zgodba. Tokrat ujeta v petnajstih minutah. Verjetno boste prepoznali mesto, kjer sem jo “napisala” 😉

*******************************************************************************************************************************************

»Kapučino. Veliki.«

»Hvala,« in nasmeh, ki si ga z muko prikličem na obraz, čeprav je natakar zelo prijazen.

Rjavo vrečico frcnem, da spravim sladkor v spodnji del, in ji odtrgam zgornji rob. Rjave kristalčke posujem po gosti peni – take pri nas ne znajo narediti –, a se pogreznejo le deloma. Nekaj jih z žličko posnamem in si jih vtaknem v usta, čeprav vem, da bo kava zaradi tega bolj grenka. Odtrgan rob vtaknem v prazno vrečico, jo prepognem in zataknem za krožnik, saj ne želim, da bi jo veter odpihnil tja nekam po ulici.

Globoko vdihnem modrino jutra, pomešano z vonjem po kavi in vodi. Rada imam vonj vode. Skoraj tako kot vonj sveže pokošene trave. Zgodaj je še, pa vendar so kajakaši že na treningu. 16 vesel pušča zanimivo brazdo sledi, ki se kot ogromna hrbtenica vije čez ves kanal, čeprav so že daleč naprej od mostu.

Galeb zakriči točno nad mojo glavo, da jo od strahu potegnem med ramena. ‘Pevci pa ravno niso, no.’ A jim oprostim, spričo njihove bele elegance, ki jo vsake toliko preglasi barbarski karakter, ki jih dela še bolj zanimive.

Pristane povsem na vrhu glavnega jambora osupljive modre trijambornice, z belim napisom Bella Vita, in spusti svoj nezgrešljivi krik. Njegovo perje je rumenkasto zaradi jutranjega sonca, ki je že obsijalo zgornje dele jamborov in streh nekaterih hiš na drugi strani kanala.

Sedim v senci, z zapeto bundo, in šal mi prav dobro dene. Če te zebe okrog vratu, te zebe povsod. Ampak, ne bo dolgo, ko se bodo rumenkasti pasovi razlezli tudi po mizah in kamnitih tleh iz zglajenih kamnov.

Pot čez most je široka in prvi jutranji obiskovalci hitijo preko njega v mesto spoštljive zgodovine. Na začetek, k stebru, se postavi stara ženica. Oblečena je v črno, le ruta na njeni glavi se baha z robom drobnega belega potiska. Na tla postavi vedro, polno divjih špargljev, potegne iz njega dva povezana šopa in si ju namesti v naročje, kot bi čuvala malo dete.

Vsako leto v tem času sva si privoščila nekaj dni morskega dopusta. Rada sva imela pomlad, ki je tu doli že živahno obarvala parke in tržnice, medtem ko je pri nas vreme vsake toliko še vedno zagrozilo s snegom. Predsezonski mir sicer živahnega turističnega mesta nama je bil neprecenljiv. Od nekdaj me moti hrup, pa naj gre za hrup avtomobilov, zahtevnih turistov ali pa gobezdavih natakarjev.

Pred kioskom s pekovskimi izdelki se počasi nabira vrsta, ki jo obvladujeta dve dekleti nasmejanih obrazov, ki polepšata jutro. Ljudje tu doli so mnogo bolj zgovorni. Vsak nekaj poklepeče, če ne drugega, o vremenu, podari nasmeh in odhiti z dišečo vrečko, na kateri je narisan simpatičen moder srček. Tudi midva sva imela navado ob sobotnih jutrih oditi v naše mesto. Sobotni dopoldnevi imajo prav posebno noto. Večina je dela prosta in ker se jim nikamor ne mudi, so manj sitni, ko na kavo čakajo dlje kot bi običajno na navaden dan. In tudi v našem mestu imamo prodajalno, v kateri ti marmeladni kifeljček zavijejo v vrečko z modrim srčkom. Čeprav imam v bistvu raje mali sirov burek. Ne vem, kako jim uspe narediti tako hrustljavega. Občutek, ko ugrizneš v tisto vročo malo slano spiralo, je naravnost božanski.

Lepo urejena gospa v bež plaščku se ustavi pri ženici s šparglji in si potisne sončna očala na vrh glave. Ne slišim pogovora, ampak izgleda, da je prijazen klepet, saj se nasmehneta ena drugi. Izbere dva šopa, že skoraj plača, ko se odloči še za enega. Starka je zagotovo vesela dobre prodaje. Ni zastonj brskala med skalami in iskala tanka zelena stebelca, ki v primorju rastejo prosto v naravi. Kar precej jih je treba za en kolikor toliko spodoben šop. Pozdravita se in gospa s sončnimi očali se trudi zelene dolgine stlačiti v karirasto najlonsko vrečo. Upogibajoča stebelca ji nagajajo – morda se je uštela in niso jutranji, kot ji je zatrdila ženica v črnem.

Ljudje smo čudni. Brez pomisleka kupimo šop banan, ki so jih, bog-ve-kdaj, še vse zelene odrezali nekje na drugem koncu sveta, pri domači solati pa kmetici na tržnici sitnarimo, če ni morda bila odrezana že včeraj.

Pogled se mi ustavi na veliki, obupno zeleni ladji, ki je zasidrana na drugi strani kanala. Čez cel bok se ji vije napis Aquarius Excursions, ki vabi turiste na plovbo. Poleti se bo na tako jutro verjetno že res odpravljala na pot, te dni pa je še premrzlo. Razlika med nočno in opoldansko temperaturo je vsaj dvajset stopinj.

Popravim si šal in neham z mešanjem kapučina. Pena se še vedno ni sesedla, zato mi ne preostane drugega, kot da jo pojem. Ni slabšega kot nagniti skodelico vroče kave, do katere se moraš prebiti skozi široko plast pene, in ne vedeti, kdaj te bo vroča tekočina presenetila in ti opekla jezik. Srknem in ugotovim, da ga ni čez italijanski kapučino. Tale ima namreč tiste vrste grenkobo, ki se je ne moreš znebiti niti z dvema vrečicama sladkorja. Enostavno je kava premočno pražena, zažgana. Sežem po kozarcu vode, ki jo še vedno strežejo zraven kave. Ne razumem, kako lahko v tem mrzlem jutru strežejo vodo z ledom. S prsti sežem v kozarec in iz njega zbezam tri kocke ledu, ki jih eno za drugo zmečem direktno v morje. Še vedno je čisto premrzla in ne vem, če mi bo kaj bolje dela v želodcu kot sama prežgana kava, zaradi katere sem sploh segla po kozarcu.

Vedno mu je bilo nerodno, ko sem to počela in ponavadi je rekel: «Na! Daj jih v moj kozarec.«

Ampak, saj gre vendar za ledene kocke. Ne mečem po tleh cigaretnih ogorkov, ampak vodo. Spomnim se kolega, ki je v avtu vedno grizljal jabolka, ogrizke pa je povsem brez slabe vesti metal skozi okno na obronke cest. »Mravljice bodo vesele,« je govoril. Imel je prav.

Nenadoma zaslišim hrup, ki me zmoti v jutranji seansi. Kolona kitajskih turistov se je odpravljala v mestno jedro. Kakšna tipična druščina. Klobuki, kape, sončna očala, telefoni na selfi palicah in nekaj barvastih nahrbtnikov. Nihče ni opazil ženice s šparglji, čeprav je bila zelo dober motiv, če te je zanimala fotografija in avtohtonost posnetka. So pa naredili pravi zamašek na sredi mostu, saj je bilo potrebno pofotkati vse naokrog. Sončno obsijane fasade starih zgradb in osupljiva modrina neba in vode, na kateri so se rahlo pozibavale jadrnice, so nudili krasno veduto. Ampak, po moje jim je bilo glavno, da se na sliki vidijo oni sami.

Z žličko postrgam zadnje srage rjavkaste pene, odštejem nekaj kovancev, ki jih položim na račun, in vstanem. Veliko fotografsko torbo, v katero sem stlačila aparat in tri objektive, si obesim preko rame. Noro težka je, a kilo in pol težak beli malček je moj najljubši objektiv, zato je tudi tokrat z mano. Danes grem lovit jadrnice. Tekma bo.

Pogledam v nebo, na katerem ni niti oblačka. Lep dan se obeta. Topel za ta letni čas. Sonce je pravkar prilezlo tudi do moje mize in nataknem si sončna očala. Svet postane v trenutku še bolj živahnih barv. In bolj oster, saj so stekla z dioptrijo. Kupil mi jih je za rojstni dan in imam jih zelo rada. Včasih sem se čudila ženskam, ki imajo temna očala non-stop nabita na nosu ali vsaj na vrhu glave. Potem pa mi je nekega dne postalo jasno, zakaj.