Celjski utrinki 12
Definicija smrti
Napisal ga je moj dober prijatelj, ko sem šel v AU. Sva si še nekaj časa dopisovala, potem pa se je nekega dne obesil. Vse življenje je bil pesimističen na kubik. Ne vem kaj mu je bilo, da je zapustil lepo ženo in sina. Imam pa še vedno nekaj njegovih kaset, ker je snemal sebe, ko je igral na kitaro, govoril vice in tudi ta citat, ki sem si ga zapomnil za vedno. Napisal je en dober komad "stol" in ga tudi uglasbil. "Definicija smrti: Smrt je brez barve, vonja in okusa. Ne reagira ne na baze in ne kisline. Smrt ne daje nobenih znakov življenja!" Vilc
7000 km z avtobusom 14. del
Še zadnja etapa. Še zadnji del poti in zadnje muke. Še 100 km in smo na cilju. Pot nas vodi skozi Miriwinni, majhen zaselek ob cesti za Cairns. Imajo majhen hotel, kjer stane nočitev le 36 A$ na noč, hostel pa tam okoli 20$. Okoli so samo plantaže banan in sladkornega trsa. Naslednje mestece je že omenjena Babinda, kjer vsak dan dežuje. Ime mesteca pomeni »gora«, čeprav res ne vem zakaj tako. Ni gora, mogoče kak hribček, samo seveda vse kar je višje od 300 m je gora v Avstraliji. In malo naprej, nekje sredi poti je dejansko »gora«. To je Mt. Bartle Frere (1622 m), ki je…
Druga pravljična
Test 1,5 kg težkega zmaja
prva je z nastavitvami: 200mm, f3,2, ISO100, 1/200; druga je njen izrez; vse skupaj pomanjšano na 800×600 in zato seveda nazaj dan kanček ostrine 160mm, f3,2, ISO 100, 1/200
Ena pravljična
Velikokrat sem že razmišljala, zakaj pravzaprav sama ne ilustriram svojih pesmi za otroke. Pa žal ne znam tako dobro risat kot bi si želela. Fotografije pa nekak ne pašejo v otroško knjigo kakršno imam v mislih. Kaj pa, če jaz iz svojih fotografij, z obdelavo, naredim kaj dopadljivega? Tale je prva in moram reči, da mi niti ni tako slaba.
Nataliteta
Haiku 40
78 Neviden travnik. Pogrešam čas, ko sem sprehajal metulje.
Ljudje v modrem – nova zbirka
Nekaj časa že nastaja zbirka LJUDJE V MODREM. Posvečena je tistim Delavcem z veliko začetnico, ki so v službi ponavadi oblečeni v modro barvo. Delavsko banduro. Scene in portrete lovim v industrijskih halah, v pogojih dela, o katerih se večini ne sanja, na prostem, na deloviščih … Tole fotografijo pa objavljam, ker je moja zadnja z nadvse ljubim objektivom Canon 70-200, L, f4 IS USM.
Celjsko jezero
Šmartinsko jezero je pravzaprav pritiklina Celja 😉 No, dejstvo je, da ga vsakodnevno obišče več Celjanov kot Šmartinčanov (sem prav napisala?). Tako kot v Celju tudi tu lahko človek že na kratkem sprehodu najde kopico motivov, če se mu le da nositi s sabo fotoaparat. In tako je naneslo, da sva se na to krasno sončno popoldne odpravila okrog jezera, pr Tini pa naletela na prijatla in sprehod se je, hja, no, malce zavlekel. Sem pa zato imela možnost držati v rokah eno prav posebno knjigo. Ampak je tako provokativna, da njeno fotografijo raje objavim v enem od prihodnjih prispevkov.
