Pisanja

Grajski večer

Pred vami je NOVA – 18. kratka zgodba, ki nas za nekaj trenutkov popelje skoraj 600 let v preteklost.

*****************************************************************************************************************************************************

Stopicljala je preko kamnov, ki so se skrivali med šopi trave. Do tal segajoče, črno brokatno krilo, si je privzdignila ravno toliko, da so se pokazali tanki sivi čeveljci, in pazila, da se ne spotakne. ‘To pot bi res morali razširiti’ je pomislila.

Zahajajoče sonce je napovedovalo konec poletnega dne. Od stene je še vedno puhtel vroč zrak, a je vročino malce omilila senca visokega obzidja. V kotu, pod staro lipo, je skupina deklin tako zavzeto pospravljala kotel, ostanke hrane in pribora, da je sploh niso opazile. Prav vse so imele lase spletene v dolge debele kite.

Stopila je skozi prehod na desni in se znašla za hrbti lokostrelcev, ki so še vedno vadili. Vsake toliko je v zrak zarezal oster šviiiist in že se je zaslišal top zvok, ko se je puščica zarila globoko v tarčo. Všeč so ji bili drzni gibi in samovšečni vzkliki, ki so sledili dobremu zadetku. Med sabo so se hihitali in s komolci dregali pod rebra kot kaki našopirjeni mladi petelini.

Za trenutek je ujela pogled postavnega rjavolasca, ki je stal ob strani skupine. Imel je tako dolge lase, da so se mu vlažni kodri vihali preko ovratnika. Nasmehnil se ji je, hip za tem pa nadaljeval pogovor s fantičem, ki mu je nekaj tako burno razlagal, da ni bilo druge kot, da mu prisluhne.

Vrnila mu je nasmeh, čeprav ga najbrž ni več videl, se obrnila in odšla. Ni jih hotela motiti.

Pod veličastno krošnjo je stala lesena klop, ki je vabila k počitku. Res je bila utrujena. Vročina, dolgo črno krilo in dolgi rokavi niso bili ravno udobno oblačilo za ta letni čas, a ne tako neudobno, da bi se odpovedala poznopopoldanskemu obhodu, preden se odpravi v večer.

Sedla je in opazila, da se zlata pega poigrava na bližnjem grmu. Sonce se je ujelo v obesek, ki ga je nosila na zlati verižici, okrog golega vratu, in ustvarilo slepeč odblesk. Po poti proti zgradbi, v kateri je bila grajska kuhinja, se je pozibavala še zadnja z mogočno kito preko hrbta. Bila ji je skoraj nevoščljiva zaradi njenih pšenično rumenih las, in nezavedno si je šla z roko preko gmote črnih kodrov, ki so bili ujeti v tanko bleščečo mrežico.

Naenkrat je zaslišala moški smeh.

Lokostrelci so drug za drugim zapuščali vadbeni prostor. Prav vsi so jo vljudno pozdravili, le zadnji v vrsti, tisti s kodri, je za trenutek postal in jo vprašal: »Se dobiva tam kot sinoči?«

V odgovor mu je samo prikimala in brez besed obsedela vse do takrat, ko je četica izginila za zidom, nato pa tudi sama pohitela v isti smeri.

***—***

Naslanjala se je na kamnito škarpo, ki jo je dodobra prerastel bršljan, in prav vseeno ji je bilo, da je mimo njene dlani pravkar smuknil martinček.

Čakala ga je. Tako kot sinoči in večer poprej. Vedno je bil zadnji.

Bila je že skoraj tema, ko se je končno prikazal. Opazovala ga je, ko je prihajal proti njej. Njegov korak je bil strumen in svež kot bi ne bil za njim dan prežet z vročino in delom.

Zravnala se je in še zadnji trenutek ujela šop ključev, ki ji jih je vrgel že od daleč.

»Daj, prosim pelji. Spil sem dva piva. Bil je tako prekleto vroč dan.«

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.