Pred vami je NOVA – OSMA kratka zgodba. Tokrat ujeta v petnajstih minutah. Verjetno boste prepoznali mesto, kjer sem jo “napisala” 😉 ******************************************************************************************************************************************* »Kapučino. Veliki.« »Hvala,« in nasmeh, ki mi z muko spreleti obraz, čeprav je natakar zelo prijazen. Rjavo vrečico frcnem, da spravim sladkor v spodnji del, in ji odtrgam zgornji rob. Rjave kristalčke posujem po gosti peni – take pri nas ne znajo narediti – a se pogreznejo le deloma. Nekaj jih z žličko posnamem in si jih vtaknem v usta, čeprav vem, da bo kava zaradi tega bolj grenka. Odtrgan rob vtaknem v prazno vrečico, jo prepognem in zataknem za krožnik, saj ne želim, da bi jo…

Pred vami je NOVA – SEDMA kratka zgodba. Tokrat bom morda odpotovala v Prago. Greste z mano? Osebe in dogodki v zgodbi so izmišljeni, vsaka podobnost oseb, krajev in dogodkov z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna. ***************************************************************************************************************************************************** »Končno bom videla Prago!« je navdušeno vzkliknila in segla po čokoladnem piškotu, ki ga je povlekla izpod cimetovih, da se je kupček nevarno nagnil na njeno stran. »Res? V Prago greš?« jo je vprašala, kot da ji ne bi povedala ravno tega. »Ja. Moj gre na službeni izlet, pa grem z njim,« ji je odgovorila. »Pa zakaj ti ne greš nikoli zraven? Fajn se imamo,« je dodala in vmes z roko odstranila…

Pred vami je NOVA – ŠESTA kratka zgodba. Tokrat o priljubljeni slovenski temi – medsosedskih odnosih. Osebe in dogodki v zgodbi so izmišljeni, vsaka podobnost z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna. ************************************************************************************************************************************** Oče je vedno pravil, da v naši vasi živijo hudobni ljudje. Najbrž ni treba posebej poudarit, da to moji mami ni bilo povšeči, meni kot otroku, pa tudi ni bilo jasno zakaj je takega mnenja. Ampak, kot prišlek je najbrž bolj objektivno ocenil stanje hudobcev kot pa bi to lahko storila ena domačinka. Čez leta, ko sem zrastla in smo se preselili na drug konec vasi, mi je postajalo vse bolj jasno, da je oče imel prav.…

Pred vami je NOVA – PETA kratka zgodba. Tokrat bolj zabavne sorte. Morda kdo koga prepozna v njej. Morda si bo kdo celo priznal, da prepozna sebe 😉 ******************************************************************************************************************************************** Odložila je telefon in zavila z očmi. »Šit no, pa ravno njo rabim zdajle!« je nejevoljno rekla svojemu, medtem ko je pospravljal mizo. »Kaj pa je?« jo je vprašal z nedolžnim glasom, čeprav je slišal s kom se je pogovarjala in se mu je prav dobro zdelo kaj jo muči. Klicala je njena prijateljica. Ni mu bilo sicer povsem jasno zakaj prijateljujeta, saj je vedno nekaj bentila čez njo, ampak opazil je, da je to počela le kadar se je pogovarjala…

Pred vami je NOVA – ČETRTA kratka zgodba. Naj vas naslov nikar ne odvrne od branja 😉 ******************************************************************************************************************************************************************   Zaslišala je žvenket šopa ključev, ki jih je odvrgel v majhno kristalno posodico, in ob tem najbrž spet okrušil delček roba. Pred leti, ko sta se selila v novo hišo, ji jo je podarila mama. Namenila ji je mesto v predsobi, da bo zadnja domača reč, ki jo vidi, ko odide iz doma, in prva, ko se vrne. Ždela je na majhni leseni mizici z dolgimi ukrivljenimi nogami. Pod njo je položila bel kvačkan prtiček. Sama ga je skvačkala. Kot preostalih trideset, ki so bili razporejeni povsod po hiši. ‘Nekaj je…

Pred vami je NOVA – TRETJA kratka zgodba. Nekateri ste želeli malce več žgečkljivosti, namigov. Res ne vem kako mi takšno pisanje leži, ampak je, kar je. No, namigov ne manjka, nekaj prozornih, za druge je treba morda malce bolj pozorno branje. ********************************************************************************************************************** Malce natrgan rob barskega stola jo zoprno tišči v desno stegno, da se že tretjič presede. A ni kriv le zguran stol, ampak tudi njeno krilo. Prekratko je. ‘Le koliko riti ga je že drgnilo,’ pomisli in z glavo pokima natakarju, ko obriše zasvinjan šank pred njo, da vlažen zasije izpod luči nad njim. Ležerno se poigrava s plastičnim zobotrebcem in po širokem kozarcu za martini preganja…