Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba. Nemogoče se je v teh dneh izogniti opominjanju na Črni petek – dan, ko se bo svet ustavil, če ne boste kupili vsaj pol tistega, kar vam bo ponujeno. Že imate spisek? Ste že v nizkem štartu? ************************************************************************************************************************* Ko si je sprala noč s telesa, je bil čas za obračun. Šop bankovcev, ki jih je ponoči vestno spravljala v skrivni žep torbice, je potegnila na plano in ga pobožala – nežno, kot je včasih pogladila njegove svetle dišeče laske. Občutek med prsti je odtehtal nekaj ogabnosti pretečene noči, a denar je bil umazan, čeprav – Bog ji je priča –, ga je zaslužila…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – grenke zgodbe piše življenje. . SLADOLED Za sosednjo mizo je sédel mlad moški z nasmejano punčko v malce prevelikih hlačah. »Jaz bom ful ful fuuuul velik sladoled,« je na pol zavriskala in z rokama po zraku narisala, kako velik naj bo. »Ati, kaj boš pa ti?« »Jaz ne bom nič.« »Kako sta vidva hecna. Včeraj pa mamica ni hotela nič.« .

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – požirki, okusi, sledi … Si vzamete čas? ************************************************************************************************************************** ZADNJI POŽIREK   Po dolgem času spet pijem kavo. Požirek za požirkom, počasi, da okusim vsakega posebej. Človek namreč okusi le zadnji požirek, tistih vmes sploh ne. In od tega – zadnjega je odvisno, kakšno sled bo pustila kava, ki smo si jo skuhali.

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – o odrekanjih, visokih pričakovanjih in razočaranjih, za katere se izkaže, da to morda niti niso. Vabljeni k branju. *************************************************************************************************************************** Preko letališke avle sva stopali objeti čez ramena in nasmejani do ušes. Okrog vratu ji je visela težka bronasta medalja, ki je odbleskavala v množico ljudi, ki so jo prišli pozdraviti. Stiski rok, šopki rož, prijazne besede in še marsikaj vzpodbudnega so se vrstili drug za drugim skoraj eno uro. Nato pa sva končno ostali sami. Odpeljala sem jo proti domu, a prej sva se odločili ustaviti na kosilu, saj se mi je v telefonskih pogovorih preteklih dni vedno znova potožila nad obupnostjo…

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – o korakih v neznano. ************************************************************************************************************************ Erling Kagge v svojem delu, ki so ga prevedli v Korak za korakom, Hoja, omenja bratov stavek: »Tukaj sem se nekoč že izgubil, tako da vem, kje sva.« Prav zanimivo je, kako se znamo vedno znova izgubljati v istem gozdu, ob tem pa si upam trditi, da včasih to, da se bomo izgubili,  vemo že v trenutku, ko izberemo pot, a vseeno strumno zakorakamo po njej naravnost v znano nepoznanost. To početje zna biti namreč strašansko vznemirljivo, čeprav terja nekaj poguma in kanec lahkomiselnosti. Neznane poti nam izostrijo čute, ostalo pa je najbrž stvar samozaupanja in pričakovanj.…