Tista o grdem račku

Saj poznate tisto zgodbo o grdem račku…

Moj dragi mi je pokomentiral zadnje objave – Začela si pisati negativno.  In dalo mi je misliti. Zbudila sem se že pred budilko, pogledala čez okno in ja, sončno bo. Vstanem, pograbim ta veliko ( in ta težko ) torbo in že drvim proti gozdu.  Zadnjič, ko sem se peljala po avtocesti sem videla na travniku, kako se na rumeni preprogi paseta srna in srnjak – halo, pa jaz točno vem kje je ta travnik. Počasi lezem z avtom, ker avtov se ne bojijo – bog ne daj iti na lov peš, ker te opazijo mnogo, mnogo prej, kot ti njih. Torej… nobenega srnjaka in nobenega regrata – bimbo!, seveda so še vsi cvetovi zaprti dokler jih ne ogreje sonce – torej tudi z rumeno preprogo ne bo nič.

Odpravim se naprej po cesti – le kam pelje tale – opla, pripeljem na dvorišče neke kmetije in ko že hočem obrniti, opazim, da se cesta nadaljuje nekam v globel. Peljem naprej po makedamu in tik preden zapelje cesta v gozd – asfalt – no, to pa je malo čudno. Poškilim na stanje goriva – eh, dovolj bo tudi, če se izgubim. 

Na levi opazim med drevesi neko lesketanje – uauu, super, voda pomeni življenje.  Zaparkiram in se odpravim po prstih proti vodi. In obstanem.

Našopirjeno, a povsem neslišno pripluje proti meni beli princ. Moj bog, kako je lep. Naredim nekaj fotk in ko lepotec oceni, da mu nič nočem se obrne in počasi odpluje. Šele takrat opazim kaj pravzaprav počne – vsake toliko poškili nazaj kaj počnem, na povsem drugi nabrežini je namreč še nekaj belega – v ogromnem gnezdu zagledam njegovo princeso.  Čudovito. Očitno bosta kmalu vzgajala jatico grdih račk.

Še bo lepih fotk!