Pisanja

Nekatere imamo pa res srečo

Pred vami je NOVA – 20. kratka zgodba. Govori o dogajanju na avtomobilskem servisu – verjemite – bolj zanimivo kot se vam zdajle sploh lahko zdi.

************************************************************************************************************************

»Vi imate pa res srečo!« je vzkliknil receptor na sprejemu, in me kar malo zmedel, saj na problem z avtom nisem gledala ravno z njegove perspektive.

Na poti v službo mi je moj stari clio namreč začel kašljati in cukati, da sva se komaj privlekla do servisa. Ampak, ja, mogoče ima pa prav glede sreče. Nekdo je namreč odpovedal servis in tako so moj avto lahko takoj prevzeli v popravilo.

»Kar zapeljite do rampe, vam jo bom dvignil. Potem pa na desno, pred velika garažna vrata. Bo kolega prevzel,« mi je dajal napotke, jaz pa sem se mu v krču nasmehnila. Brez besed sem prevzela sveže natisnjen list na katerem je zgoraj levo pisalo Delovni nalog, pod njim pa je bila tabela in nekje na sredi enega od polj se je videl sivkast prstni odtis. ‘Očitno ni samo receptor,’ sem pomislila.

Morala bi ga prositi naj mi zapelje avto pred garažo, a dvomim, da bi razumel, da se bojim ramp. Enkrat mi je pred trgovino na streho padla rampa, ker so bili monterji, ki so ravno takrat nekaj brkljali okrog elektrike, nepazljivi. In, ja, skor me je kap.

Sedem v avto, odložim nalog na sovoznikov sedež, med torbico in naslon, ter vtaknem ključ v ključavnico. Obrnem in … nič. Odleže mi. Morda mi ga bodo potisnili mimo rampe.

Za mano nekdo zahupa.

Poskusim še enkrat. Avto se strese kot bi ga zadela strela in počasi zlezem do rampe. Počakam, da se dvigne povsem v končni položaj in za sigurno počakam še, da se čisto umiri.

Nekdo za mano zahupa še enkrat. ‘Ne vidiš, da imam sklumpan avto?!’ bi mu najraje zakričala v lažni izgovor, a  sem tiho, ter se krčevito oklepam volana.

Rahlo pritisnem na plin in po polžje lezem mimo. Nekje na sredini mi kapne na pamet, da bi bilo morda bolje mimo grožnje zapeljati čim hitreje, zato pohodim plin, da moj ubogi malček grozljivo zaječi v odgovor.

Garažna vrata?

Velika kovinska vrata v sivi barvi so kraljevala na stavbi, ki se je znašla na moji desni. Polovica je bila steklenih in se je videlo v notranjost. Delavnica je delovala moderno in v notranjosti se je videla srebrna laguna, ki so jo imeli na dvigalu. Pod njo je stal moški v sivo rumenem kombinezonu in zrl nekam gor v podvozje.

Zaparkiram in se odpravim proti vratom, a ugotovim, da ne vem kje sploh naj vstopim. Moški pod laguno me opazi in se mi nasmehne, ter mi s prstom pokaže v desno smer. V velikih garažnih vratih so še ena – manjša. Še predno primem za kljuko, mi jih odpre z notranje strani in me veselo pozdravi.

»Dobro jutro!«

Njegov glas je prešeren in zavidam mu dobro voljo, že navsezgodaj zjutraj, ko so pri nas v službi še vsi kremežljavi in v kuhinji molče čakajo, da pridejo na vrsto za kavo.

»Dobro jutro,« mu odzdravim in še preden nadaljujem, mi pove, da me pričakuje, da pa bom morala počakati, da zaključi z laguno, kar ne bo dolgo trajalo. Naj si postrežem z brezplačno kavo, še doda in zapre vrata.

Po besedi kava, me tisto, da bom morala počakati, ne gane več. Pod bližnjim nadstreškom zagledam kavomat in pritisnem ploščico capuccino. Še zadnji trenutek se spomnim in pod šobo potisnem plastični kozarček z rjavo obrobo. Črno tekočino nasledi bel curek in vonj mi da vedeti, da so v avtomat dali najcenejšo in čisto preveč praženo kavo. Ampak za prvo silo bo.

Sedem na leseno klop zraven vrat v še eno garažo, ki se nenadoma odpre in iz nje stopita dva mehanika. Starejši, z malce trebuha in že dodobra razredčenimi lasmi, in veliko mlajši fant dobrih dvajsetih, z veselim obrazom in malce prevelikim nosom, se zrineta mimo moje klopi, da hitro spodvijem noge. Njun Dobro jutro zveni prav usklajeno. Stopita do kavomata in, brez oklevanja – verjetno že na pamet, pritisneta vsak svojo izbiro – starejši espresso in mlajši belo kavo.

Zaprem oči in soncu nastavim obraz. Naslon me malce drega v hrbet, a je ugodje sončnega jutra preveliko, da bi se premaknila in si poiskala za hrbet prijetnejšo lego.

»Gospod Spolenak, a vas lahk neki vprašam?« zaslišim izpod nadstreška, kamor sta sedla.

»Veš, da lahk,« mu odgovori možak s trebuhom in odpre škatlo cigaret, ki jo je pravkar potegnil s stranskega žepa sivih hlač.

»Kaj naredi luknje v strop kabine?« vpraša mladenič nekoliko tišje, kot bi ga bilo sram, da ne ve kaj je vzrok, da so vozilo že drugič pripeljali v popravilo.

Gospod Spolenak si nemo prižge cigareto in tako močno potegne, da prvi centimeter cigarete svetlo zažari, nato pa izpihne pravi oblak sivkasto-modrega dima, ki se odvije nekam pod lesen strop.

Molči.

Na rahlo poškilim proti paru, saj je njegov molk celo v meni predramil radovednost. Razmišljam ali želi le izpasti pameten in igra na karto dramatičnosti, ali pa morda celo res ne ve odgovora.

Še enkrat močno potegne. »Veš, Marko,« seže po plastičnem lončku kave in naredi srk, a še vedno ne odgovori.

Marko ima očitno več potrpežljivosti kot jaz, saj mene njegovo nategovanje scene že malček nervira, medtem ko on le nadobudno gleda starejšega kolega in stiska v dlani vroč kozarček bele kave.

»Marko,« končno začne, »si ti že videl kdaj ženske salonarje?«

Mladenič naguba čelo, saj ne razume spremembe teme in kaj mu bo le-ta pomagala pri popravilu avta.

»Sem,« odgovori in skomigne z rameni.

»No, to je to,« prostodušno zaključi izobraževalno minuto starosta in se zazre nekam tja čez strehe sosednjih hiš, vse do trgovskega centra v katerem si bo čez nekaj ur kupil sendvič s tirolsko.

Njegov odgovor me bolj predrami kot kava, ko mi potegne v čem je skrivnost povezave. Presedem se in stegnem predse do tedaj spodvite noge. Novi jesenski čevlji se zalesketajo in vesela sem, da sem jih kupila. Rada imam nizke, udobne čevlje.  V dolgih letih dela na terenu so se moja stopala razvadila in že dolgo se jih ne trudim več stlačiti v neke fensi-šmensi čeveljčke.

»Kako to mislite?« se čez nekaj trenutkov tišine vda mladenič in prizna, da ne ve za kaj gre.

Spogledam se z gospodom Spolenakom in obema na obrazu zaigra ah-ta-mladina nasmeh.

Spijem kavo in s pogledom iščem koš za smeti. Pri kovinskem stebru, nasproti garaž, stoji cela vrsta kant za smeti, katerih barvni pokrovi si sledijo v zanimivem vzorcu. Očitno reciklaži namenjajo posebno pozornost. Vstanem in se počasi odpravim poiskat pravo za moj plastični kavni lonček. ‘Imajo tudi tako za bio odpadke?’ se vprašam, ko še zadnjič obliznem leseno paličico, ki spominja na tiste v sladolednih lučkah.

Imajo. Okrog nje je pravi oblak muh in nadležnih os, zato paličico vržem kar zraven lončka, slabi vesti, ki se mi takoj oglasi, pa rečem naj, za božjo voljo, utihne.

Obrnem se in se odpravim nazaj. Nasproti mi z odločnimi in skoraj malo predolgimi koraki, prihaja Marko – sedaj že vem kako mu je ime, in vidi se, da je slabe volje.

Za sabo zaslišim tako močan tresk avtomobilskih vrat, da se radovedna obrnem.

‘Pa to je megan od naše direktorice’ malček presenečeno ugotovim, ko preberem registrsko številko.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.