Pisanja

Mogoče je vsega kriv tatu

Pred vami je NOVA – 21. kratka zgodba. Tokrat je zabavna – ker je petek in paše nekaj takega. Pa po pameti preživite vikend, da se vam ne zgodi kaj podobnega. Vabljeni.

*********************************************************************************************************************************                                                                                                                                           

»Dober dan.«

»Mhm.«

Dvig obrvi dame srednjih let v odgovor na moj Mhm, je očitno očiten in dodatno podkrepljen s kratkim zmajevanjem z glavo.

Pridržim ji vhodna vrata in vljudno počakam. Mimo stopi z dvignjenim nosom, a zadnji trenutek ujamem, kako se ji levi ustni kotiček priviha v dobro prikrit nasmešek. Sigurno si misli, da se ji opravičujem, ker ji nisem odgovoril z Ljubim ruku, gnedige frau. Ja, pa kaj še. Jaz sem prijazen po naravi.

Stojiva pred dvigalom in gledava naravnost, kot da so siva okrušena vrata dvigala, najbolj faking zanimiv teve zaslon, na katerem je Ibrahimović pravkar zadel za hat-trick. Čutim, da ženska postaja živčna, in vem, da ve, da to vem tudi jaz.

Luč na hodniku ugasne.

Zaslišim kako trikrat zapovrstjo grobo pritisne rdeč gumb kot da bi to res lahko prestavilo dvigalo v višjo prestavo. Ni ga. Vrečo s fasungo si prestavi v levo roko. Če bi bila res težka, bi jo postavila na tla, tako pa si le naredi bariero med sabo in mano.

Mogoče je vsega kriv tatu smrtne glave in kače z zelenimi očmi, ki leze iz lobanje. Moral bi obleči dolge rokave, a kaj ko me sveža rana še vedno tako prekleto boli in pogled na rdečo zateklo ramo res ni lep. Majic na naramnice sicer ne nosim. Saj nisem Fredi, madona, no.

Dvigalo se končno spusti do pritličja.

»Končno,« naveličano pripomni.

»Mhm.«

Čakama.

Jebemuboga, pa kaj je zdaj s temi vrati?! Dvigalo stoji, ona si dene vrečo nazaj v desno roko in potegne za ročaj vrat. Ne dajo se odpret. Še enkrat skoraj panično cukne, da ji trak velike črne torbice zdrsne z ramena in se k sreči zahaklja za komolec, sicer bi zletela na tla. Sem imel enkrat možnost videt kaj vse ženske nosijo v svojih torbicah. Pol štacune in dve drogeriji. Tista takrat je imela tudi škatlo kondomov. Mož ni bil ravno vesel.

Klikne in vrata se delajo kot da nimajo pojma zakaj se jih tako dolgo ni dalo odpret. Pustim, da ženska vstopi, ji nad glavo še pridržim vrata, da se zrine s torbico in vrečo iz katere štrli por, v mali prostor, in vidim, kako se hipoma skrči na minimum.

‘Luba duša, pa saj ti nič nočem.’

Pritisne na številko ena.

‘Ena? Pa ne me jebat. A za to si tako dolgo stala na temnem hodniku?’ Pritisnem osem.

V tišini čakava, da se notranja vrata zapro in hip za tem mi želodec pade do kolen – sovražim dvigala – in že v naslednjem poleti proti grlu.

Prvo nadstropje. Ženska se poskuša pririniti mimo mene in zadnji trenutek se izognem neprijetnemu srečanju mednožja z njeno ogromno vrečo za večkratno uporabo. Lepo. Ženska je osveščena.

Zaslišim tih Nasvidenje, in že jo odkuri po hodniku v desni trakt.

Želodec se buni, pritisk v ustih narašča.

Osmo nadstropje. Izstopim in pred vrati stanovanja iščem ključ. Vedno iščem ključ. Moja mi je kupila obesek, ki se ti oglasi, ko zažvižgaš. Nisem ga še dal na ključe. Ne najdem ga.

Končno. Rdeč ključ porinem v ključavnico, a se zatakne na pol poti. Rdeč ključ? Oranžen ključ, bimbo! A ni to eno ta isto? Moja pravi, da ni.

Vstopim in se odpravim v kopalnico. Če ne bi imel poln gobec bi se zadrl kot jesihar, majke mi. Iz ust si pazljivo izvlečem krvavo gmoto gaze in jo vržem v školjko. Hitro potegnem vodo, ker ne prenašam pogleda na kri. Operem si roke in ponovno dvignem pogled. Ustnica je rdeče modra in zatečena, arkada nič kaj ne zaostaja, a je pogled nanjo vseeno malce lepši, saj večino sranja prekriva bel obliž. Levo oko se mi je nekje zgubilo in sedaj vem kako gledajo na svet Kitajčki. Zelo ozko usmerjeno. Morda so zato tako uspešni.

V dnevni zagrnem zaveso, ker je danes sonce čisto preveč veselo. Za razliko od mene. Nekaj dni bolniške bo prišlo prav, da se vsaj za silo spravim v red. Tak ne morem v razred.

Moto zbori so hudič. Če greš z motorjem ne smeš pit, če ne smeš pit, zakaj bi hodil na moto zbor. In ko se ga človek napije postane pogumen in po nekaj pirih strah pred iglo in krvjo čudežno izgine. Še sploh, če te pri tem vzpodbuja najboljši bivši prijatelj, ki je točno vedel, da nočem tatuja.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.